GEOMANTIJA IN DUHOVNE MOČI SLOVENSKEGA PROSTORA
Marko Pogačnik

Onkraj vidnih razsežnosti pozna vsak prostor nevidne nivoje. Te nevidne razsežnosti predstavljajo pravzorec, okrog katerega je spletena identiteta in končno tudi pojavna oblika danega prostora. Gre za tako imenovane vzročne ravni, kjer so vpisani vzroki, ki jih v vsakdanjem življenju srečujemo v obliki njihove posledice, kar pomeni v obliki vsakdanje resničnosti. Geomantija je izkustvena veda, posvečena raziskovanju omenjenih nevidnih razsežnosti pokrajine in prostora nasploh.
Pri tem je potrebno ločiti vitalno-energijske razsežnosti, ki določajo način, kako se določeni prostor strukturira in arhetipske razsežnosti, ki dajejo prostoru njegovo duhovno vsebino. H prvim štejem denimo tri glavne osi slovenskega prostora, ki se žarkasto širijo iz triglavskega pogorja proti vršičku Istre, proti Kolpi pri Rosalnicah in proti Sv. Vidu ob Bukovniškem jezeru. Tudi strukturiranje vitalno-energijskih polj in njihovih centrov spada v to poglavje.
Arhetipske razsežnosti se navadno kažejo v obliki legend, pripovedk in drugih kulturnih izročil. Značilna je, denimo, povsod po slovenskem prostoru razširjena pripoved o Kralju Matjažu spečem v globini določene gore. Govori o pomenu podzemlja za slovenski prostor. Ikona slovenskega krščanskega izročila, na primer, Mati Božja z Brezij, s svojo postavitvijo pripoveduje o odnosu do sakralnih razsežnosti nebesa in zemlje.

Življenje postaja površno in pristen odnos do prostora začne bledeti, če se zgublja spomin o nevidnih, tako vitalno-energijskih, kot arhetipskih (duhovnih) razsežnosti danega krajinskega in nacionalnega prostora. Usiha moč nacionalne etike in ljubezni do lastnega prostora bivanja, s čimer narašča odtujenost narodovemu bistvu. V času globalne krize je izguba identitete lahko usodna, zato se je vredno vedno znova posvečati njenim prostorskim razsežnostim, med katerim so odločilnega pomena prav tiste nevidne, a psihološko močne.

O ustvarjalnosti povezani z geomantijo in osebnim duhovnim razvojem v Sloveniji glej spletno stran Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA:

www.vitaaa.net
in tudi
www.holgram.europe.net

Marko Pogačnik (1944, še živ)
Med leti 1962 in 1965, označenimi z mojima prvima razstavama v Kranju, sem postopoma definiral izhodišča za delo v umetnosti, katerim sledim še dandanes:
1.zanima me interakcija med umetnostjo in različnimi polji bivanja, oziroma območji človeškega delovanja,
2.zanima me možnost skupinskega ustvarjanja; mislim na oblike kot so gibanje, skupina, komuna, omrežje, kultura...
3.odločil sem se za konceptualno umetnost, kar pomeni, za umetnost, ki ves čas opazuje samo sebe in se skuša razumeti, oziroma umetniških del ne dela kot objekte temveč kot sledi svojih ustvarjalnih (interaktivnih) dejanj.
V okviru teh izhodišč se moje delo odvija v več fazah.
V prvi fazi (1965-68) skupaj z Iztokom Geistrom in sodelavci izumimo OHO. Gre za poskus, kako je mogoče znotraj dane umetniško-kulturne scene definirati bistveno drugačen odnos do sveta in uresničiti umetniško prakso bistveno drugačno od obstoječe.
V drugi fazi (1969-1971) skupaj z Matanovičem, Nezom in Šalamunom ustanovimo skupino OHO, da bi onkraj klasične delitve na likovne panoge postavili v prostor vse mogoče oblike alternativne umetniške prakse vključno z ustvarjanjem na transcendentalni ravni Pri tem nas zanima, kako lahko skupina deluje kot enovit ustvarjalec na drugo potenco.
V tretji fazi (1971-79) skupaj s člani skupine OHO, svojimi družinami in prijatelji ustanovimo komuno v Šempasu in začnemo nastopati na področju umetnosti kot »Družina v Šempasu«. Ukvarjamo se s vprašanjem kako se da izhodišča nove umetniške prakse prevesti v območje vsakdanjega življenja. Predvsem se ukvarjamo z razmerjem med umetnostjo in kmetijstvom, pa med umetnostjo in inventivnimi duhovnimi gibanji.

V četrti fazi (1979-1992) ustvarjam skupaj z ženo Mariko. Zanima naju, kako bi umetnost na avtonomen način lahko prispevala k reševanju ekoloških problemov, ki jih je povzročila z naravo Zemlje neusklajena človeška dejavnost. Razvijem akupunkturo Zemlje s pomočjo postavljanja kamnitih stebrov z vklesanimi znamenji-kozmogrami na vitalno-energijskih točkah v naravni ali mestni krajini. Gre za obliko zdravljenja ekoloških ran prostora.
V peti fazi (1992-2001) skupaj s sodelavkami in sodelavci v nemško govorečem prostoru razvijam geomantijo kot umetnost interakcije z vidnimi in nevidnimi razsežnostmi prostora. Osrednje teme tega obdobja so večdimenzionalni prostor, odkritje holografskega jezika in razvoj večplastne percepcije. V tem času sodelujem z ad-hoc skupinami po svetu pri preobrazbi travm in blokad v prostoru sodobne civilizacije.
V šesti fazi (1998-2010) se posvečam pojavu zemeljskih (»podnebnih«) sprememb in razvijam s pomočjo jezika umetnosti (imaginacije) alternativen pogled na ta pojav, bistveno drugačen od znanstvenega pogleda. Razvijam pojem geokulture kot realno utopijo bodoče in že nastajajoče civilizacije, ki bi bila uglašena z bitjem Zemlje in njenimi vidnimi in nevidnimi evolucijskimi tokovi ob pogoju, da je človek ozemljen v notranjem miru. V tej fazi delujem v okviru Skupine za umetnost VITAAA iz Ljubljane in Omrežja geomantija in preobrazba, imenovanega LifeNet. Med drugim sodelujemo pri postavljanju geopunkturnih instalacij na raznih točkah po svetu, kakršni sta v Ljubljani Hologram Evrope (2008) in Točka miru v BTC City (2009).

OZADJA MOJEGA DELA
Nobena skrivnost ni, da se je umetniška skupina OHO, katere soustanovitelj in član sem, leta 1971 odločila izstopiti iz tedanje umetniške scene, da bi razvila neko novo obliko umetnosti, ki bi bila bolj neposredno dejavna v vsakdanjem življenju. Imenujem jo »umetnost življenja«.
Drugi člani skupine so šli svojo pot (večinoma onkraj »velike luže«) jaz pa skupaj z družino in mnogimi sodelavci in prijatelji doma in po svetu skušam vizijo »umetnosti življenja« uresničiti v trikotniku:
poglobljena ekologija
svobodna duhovnost
ustvarjalna (delovna) umetnost.
Vidim na primer možnost, da bi s pomočjo duhovnega pristopa lahko poglobili ekologijo, ki je sicer pretirano razumska in zato naravi sami tuja. Kreativna narava umetniškega pristopa po drugi strani človeku omogoča praktični angažma pri sicer nerešljivih ekoloških problemih. Eden takih pristopov je denimo litopunktura – akupunktura krajinskega ali mestnega prostora, ki sem jo razvil v prvi polovici 80-h let.
Verjetno mi ni potrebno ponovno razlagati, kaj litopunktura je – ali pač? Litopunktura je praktično udejanjenje zgoraj opisanega trikotnika. Postavljanje kamnitih stebrov na določenih točkah v prostoru je umetniško dejanje, ki pa nujno vključuje neko posebno vrsto poglobljene ekologije imenovano »geomantija«. Brez geomantije, kot znanja o nevidnih (vitalno-energijskih) razsežnostih Zemlje in pokrajine, namreč ni mogoče vedeti, kam točno postaviti »akupunkturne igle« v naravi. Ampak njihova služba življenju bi bila močno omejena, če ne bi vključevala duhovnih razsežnosti.
Duhovnih razsežnosti pa se ne bi dalo vključiti v litopunkturo, če se ne razvije ustreznih orodij, s katerimi se da komunicirati z zavestjo Zemlje in narave. Komunicirati pomeni pogovarjati se. Ampak kakšen jezik naj pri tem uporabimo, če pa narava ni razumsko bitje kot je človek?

Tako me je pot vodila do odkritja, da obstaja pozabljeni »univerzalni jezik«, ki ga dojemajo tudi druga bitja iz našega naravnega okolja in ne samo človek. Ta jezik je v osnovi likovni jezik, sestavljen iz geometrijskih likov, simbolov, barv, vibracij…Davne kulture so ga denimo poznale v obliki piktogramov ali keltskih pletenin. Dandanes se izraža v obliki tako imenovanih »krogov v žitu«, čudovitih stvaritev naravne inteligence, ki se ne pojavljajo samo na Angleškem, ampak občasno tudi pri nas.
Na osnovi študija vseh teh in podobnih pojavov »univerzalnega jezika« sem razvil jezik kozmogramov kot obliko komuniciranja z zavestjo Zemlje in narave. Beseda »kozmogram« ne pomeni, da so ta znamenja vesoljske narave. Beseda »kozmos« namreč ne pomeni fizičnega vesolja, temveč označuje univerzalni red, ki utripa znotraj vsakega delca življenja, znotraj narave in znotraj nas samih. V tem smislu prevedeno bi beseda »kozmogram« pomenila »znamenje (pismenka) celote«.
Ker so kozmogrami že po svojem bistvu izraz univerzalne celovitosti, se jih ne more uporabljati za delne ali sebične namene. Vsak kozmogram je oblikovan na osnovi dolgoročnega dialoga med umetnikom/oblikovalcem in danim prostorom, je izraz tega pogovora samega in zato utemeljen v principu sobivanja in sodelovanja med človekom, naravo in prostorom. Kozmogrami so po svojem bistvu znamenja harmonije, zato ni slučajno, da jih pogosto oblikujemo v krogih kot najbolj popolni geometrijski obliki.
Kako pa se potem lahko zgodi, da nekateri ljudje menijo, da skozi kozmograme delujejo človeku nevarne ali celo rušilne sile?
Če vprašate mene, potem lahko naštejem nekaj verjetnih vzrokov.

Prvič, ljudje zahodne civilizacije občutimo podzavestni strah, če se srečamo z resničnimi silami Zemlje in narave. V zadnjih stoletjih smo se toliko odtujili naravi, da se ne počutimo več doma v njenem svetu, sestavljenem iz precej močnih in s človekovo pametjo neobvladljivih sil, delujočih znotraj organizma Zemlje. Mati Zemlja ni le romantična slika narave, temveč močna ženska, Gaja, sposobna preživljati in reciklirati neskončne množice različnih sil in bitij, vključno s človekom. V kozmogramih se da občutiti njeno resnično naravo, ker so pač ustvarjeni v dialogu z njo.
Drugič, evropska kultura je bila med 16. in 18. stoletjem žrtev pogroma, ki se ga da primerjati s pogromom nad Židi med zadnjo svetovno vojno. V tistem času je inkvizicija pod vodstvom Dominikanskega cerkvenega reda iztrebila domala vse žene in može, ki so negovali evropsko tradicijo povezanosti z Zemljo in naravo. Žrtve grmad so bile zeliščarke, šamani, babice, zdravitelji…Menim, da je od takrat v podzavest evropskega človeka vtisnjen strah pred vsem, kar odseva čudežno moč in globinsko lepoto narave.
Naravo sicer sprejemamo kot svoje okolje, ne pustimo je pa več do svojega srca. Zadržujemo je zunaj sebe, kar nas vodi v samo-odtujitev in končno v vlogo razdiralcev naravne harmonije. Verjamem, da mnogo ljudi svoj podzavestni strah pred ponovnim sodelovanjem in sobivanjem z naravo projicira na kozmograme, ker čuti, da iz njih seva spoštovanje do resnične moči in bistva Zemlje in narave.
Ampak, ljudje božji, saj to je vendar tista moč in tista harmonija, ki omogoča naše lastno življenje! Ni modro žagati veje, na kateri sedimo!
Tretji vzrok za negativni odnos do litopunkture in jezika kozmogramov vidim v tem, da smo ljudje navajeni superiornega odnosa do Zemlje in narave; dialoški način dela z njo, kakršnega skušam razviti skupaj s sodelavkami in sodelavci doma in po svetu pa pogosto ne najde odziva v sodobni družbi in naši kulturi.

Odkar je človek začel v antiki razvijati razumsko mišljenje in se je Zemlji postopoma odtujil, je prevladalo mišljenje, da je treba naravo krotiti kot nevarno sopotnico in jo držati pod kontrolo. V imenu svoje domnevne pravice do kontrole nad naravnimi silami, so se kulture zadnjih dveh tisočletij domislile najrazličnejših načinov zatiranja naravnih sil in zemljine inteligence. Dandanes sicer Zemljo in naravo kar dobro obvladujemo – hkrati pa se ne moremo izogniti nepredvidljivih naravnih nesreč. Ali res želimo nadaljevati po tej poti?
Z delom osnovanim na geomantiji, litopunkturi in jeziku kozmogramov skušamo temu nasprotno naravi priznati njeno samobitnost in počastiti njeno življenjsko moč. Pogosto je namen takšnega dela prav ta, da bi nekemu kraju, oropanemu njegove prvobitne lepote in življenjske moči, ponudili možnost, da spet zasije v svoji popolnosti in začne ponovno opravljati svojo nalogo v organizmu pokrajine ali mesta.
Mar se na mednarodnih konferencah zadnji dve leti ne odločamo, da bomo varovali naravo in življenje Zemlje, saj je identično z našim osebnim življenjem? Prepričan sem, da lahko umetnost v trikotniku z duhovno prakso in poglobljeno ekologijo (geomantijo) ponudi vreden prispevek k tem naporom.

VOŠČILO LJUBLJANI OB NOVEM LETU 2009

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

Vidim tvoje prebivalce, kako zaverovani v svoje misli hitijo po tlakovcih tvojih ulic, ali se zapirajo za vrati svojih stanovanj razpršenih po tvojem telesu. Saj vendar nisi zgolj predmet vsakdanje rabe! Želim ti, da bi te lastni prebivalci opazili kot nebeško bitje razprostirajoče svoje razsežnosti po koščku slovenske zemlje. Kolikokrat sem se poglabljal v tvoje svete kraje, komaj opazna mesta, ki žarčijo s svežo življenjsko silo ali pa tiste, skozi katere se da začutiti tvoja osebna duša! Kako je mogoče, da jih komaj kdo opazi, da načrtovalci novih mestnih karejev ne pokleknejo na tvoja tla, da bi občutili utrip tvojega bitja, preden se odločijo, kje in na kakšen način bodo tvoje svetlobno telo ovesili z novimi gradbenimi utežmi?

Vidim turiste kako postopajo po tvojih ulicah, si ogledujejo tvoje znamenite stavbe in preštevajo letnice njihovega nastanka. Srečen sem, ker si obiskovana. Ampak kako? Želim ti, da bi tujci tvojemu bistvu odprli svojo srčno in ne le razumsko inteligenco. Da bi se ne bali dotika s tvojim duhovnim jedrom, da bi dovolili izmenjavo navdiha med tabo in sabo. Tedaj bi končno doživela priložnost, da z nami podeliš svojo modrost, ki jo tisočletja zbiraš v svoji kotlini.

Mar Plečnikovo Tromostovje s svojo geometrijo in Robbov angel iz Stolnice ne pripovedujeta o tvoji skriti povezavi z Venero, zvezdo večernico? Tudi v tvojem imenu je shranjen namig na zvezdo ljubezni. Mar tvoja reka ni bila Keltom ena najbolj svetih rek v Evropi, menda druga za francosko Seino? Šestkrat Ljubljanica umre v podzemnih jamah in sedemkrat se ponovno rodi, preden priteče z Barja. Kako je mogoče, da tisoči tacamo po tvojih tleh in komaj kdaj prisluhnemo tvojemu neslišnemu jeziku, s katerim pripoveduješ večne skrivnosti?

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

V Novem letu ti želim, da se do kraja razcveti nova vloga Grajskega hriba, kjer utripa tvoj sončni pletež, tvoj vitalno-energijski center, srčika tvoje bio-energijske moči. Prav na tem mestu, na glavi hriba, si pred leti doživela hudo rano zasekano v skalnati vrh. Naj se ti do kraja zaceli! Naj se ti z novim življenjem na Gradu povrne ustvarjalna moč in sposobnost, od tod napajati vse bližnje in daljne dele svojega mestnega telesa!

Želim ti, da bi bili oblikovalci tvoje nove železniške postaje toliko občutljivi in spoštljivi do tvojega duhovno-energijskega tkiva, da bi našli način, kako severni del tvojega telesa povezati z njegovim južneje ležečim jedrom. Že graditelje Južne železnice si v času Avstro-ogrske monarhije prosila, da Navja, predstavljajočega tvoj center preobrazbe in regeneracije, z gradnjo železniške proge ne odtrgajo od kreativnega vidika tvojega krajinskega organizma, osredinjenega okrog Tromostovja. Zaman. Tokrat ti želim več sreče!

Naj se ti končno uresniči želja, ponovno doživeti zaokroženo celovitost svojega prostora. Nekdaj si bila opasana z zidom in na ta način povezana v celoto. Prebila si ta utesnjujoči obroč in se razlila čez polja in barje. Zdaj potrebuješ drugačno vrsto povezanosti. Potrebuješ centrifugalno silo, ki bo težo novo nastajajočih mestnih satelitov, lebdečih v zraku in izčrpavajočih tvojo ustvarjalno moč, znala vpeti v tvoje jedro. Namesto da svoje moči vlagaš v prizemljevanje svojih porednih otrok, boš lahko prosto razvijala svojo ustvarjalnost in življenjsko radost. Naj se ti povrne blagoslov zaokrožene celovitosti!

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

Marko Pogačnik

Pismi na rob bloga v spletnem časopisu Pozitivke z naslovom »Ali kozmogrami res škodujejo«

Spoštovani Marija Plazar in Suzana Stančič!

Povsem razumem vajino zaskrbljenost za vse neprijetno in kar grozno kar se dogaja okoli nas. Ali se vama ne zdi malo pretirano naložiti krivdo za nekaj, kar je planetarnega značaja, na moja pleča?
Množično histerijo uperjeno proti mojemu delu je Lado Florjančič začel potiho in jo spretno vodi na tak način, da nisem nikoli imel možnosti poslušati njega, se soočiti z njim in povedati svojega pogleda na stanje stvari. Torej ni res, da se ne želim pogovarjati. Ko je 29. aprila 2009 v Primorskih novicah dal vedeti, da začenja kampanjo za uničenje mojega dela sem mu v istem časopisu odgovoril 28. aprila in še 9.maja.
Seveda mi ni vseeno, če slišim, da po Vipavi deli lističe na katerih že piše kakšne težave doletijo ljudi na osnovi mojega umetniškega in duhovnega dela. Ljudje morajo samo še obkrožiti ustrezno težavo, pa je zadeva zrela za obsodbo. Ne nameravam se boriti proti tako zahrbtni dejavnosti,.
Ali vaju smem spomniti na vzorec množične psihoze, ki jo iz zgodovine poznamo kot »lov na čarovnice«? Sprožila ga je neka papeška enciklika ob koncu 15. stoletja. Če se zgodijo reči, ki jih ljudje ne razumemo, potem je treba za to narediti krivega nekoga, »ki čara«. Na ta način so v Evropi med 15. in 18. stoletjem pobili več deset tisoč ljudi. Kaj pa če so domnevne težave, ki jih imajo ljudje po Vipavski dolini posledica te vrste programirane psihoze? Če nekdo vztrajno trdi, da kozmogrami povzročajo raka (brez enega dokaza! tisto o neki ulici na Jesenicah je izmišljotina – jaz tam nikdar nisem postavil litopunkturnih stebrov – postavil jih je Robi Lavin na prošnjo prebivalcev, ker so opazili pogostnost raka v tej ulici – torej sta bila vzrok in posledica namerno zamenjani!) potem se v ljudeh sprožijo instinktivni strahovi, da bodo zboleli.

Pa še to: Robi Lavin je mag. Lada Florjančiča že lani v javnem in objavljenem pismu opozoril, da govori dvojno neresnico in vendar to lajno ponavlja naivnemu novinarju v 9. številki letošnje Mladine, ki te strašne obtožbe ni niti preveril! S to dvojno neresnico me de facto označi za potencialnega morilca.
Ali niste opazili, da si je Lado Florjančič za izhodišče izbral dualistično sliko sveta? Ali ni to isti zastarel pogled na resničnost, ki dandanes vlada odtujenemu svetu in generira neprestane vojne med ljudmi in uničujoče nasprotje med civilizacijo in naravo? Pri Ladovi dualistični varianti so na eni strani bojne črte hudobna bitja iz vesolja, ki bojda nameravajo uničiti naš planet, na drugi strani pa ubogo človeštvo, mi navadni ljudje, katere mora nek »oče« varovati in reševati. Pri tem so vloge jasno razdeljene: jaz naj bi bil v vlogi pomočnika razdiralnih sil iz vesolja, on pa je »duhovni priprošnjik« (kot sam sebe imenuje) malih ljudi, ki so v nevarnosti.
Mar preobrazba takšnega dualizma ne spada med osnovne pogoje napredovanja na duhovni poti? Mar nas duhovni učitelji že stoletja ne učijo, da ne gre obtoževati druge, temveč iskati vzroke za težave znotraj nas samih? Če smo si na jasnem, da človeštvo s svojim ravnanjem ogroža življenje planeta Zemlje, zakaj bi iskali krivce po vesolju? Raje se odločimo za delo pri lastni preobrazbi in celostni ekološki osveščenosti, ki vključuje tudi duhovne razsežnosti ekologije.

Če mene vprašate zakaj je mogoče, da Vlado Florjančič kot odličen zdravitelj tako napačno dojema moje delo je moj odgovor jasen. V svojih knjigah Zemeljske spremembe in človekova preobrazba in pa Preobrazba Zemlje kot osebni izziv na 500 straneh obširno pripovedujem o dogajanjih na planetu po letu 1997, ko se je sprožil samo-zdravilni proces Zemlje. Na kratko povedano, so se od takrat temeljni frekvenčni toni na katerih je zgrajena naša resničnost, začeli spreminjati. Tisto kar zagotavlja bodočnost življenju in vsem nam, ni več na starih nivojih, temveč se spreminja. Verjetno je, da Vlado teh novih tonov zemeljskega stvarstva ne pozna in meni, da so nenavadne (ampak vselej harmonične!) vibracije ki jih zaznava ob kozmogramih vzrok zla.
Ljudje božji ali ste padli na glavo! Saj vendar lahko pogledate v katero od mojih 80 knjig, ki so izšle v 13 jezikih in se prepričate, da sem strokovno dovolj podkovan in odgovoren, da opravljam svoje delo. Saj nisem nek potuhnjen vrag, ampak opravljam vse svoje delo javno in kot predsednik Društva ZA SOŽITJE ČLOVEKA, NARAVE IN PROSTORA. Ali ime ne pove, da se ne ukvarjamo z duhovnim nasiljem temveč s pozitivnimi nameni? Hočete reči, da lažemo, ali da smo tako naivni, da ne vemo kaj delamo?
Kaj ko bi Lado Florjančič svoje sijajno zdraviteljsko delo raje nadgradil s kakšnim dobrim delom za Zemljo in človeštvo, namesto da se gre kavbojce in indijance? Tako kot sta doživeli ve dve, sem se tudi jaz magistru Ladu Florjančiču v Primorskih novicah 9.5.2009 javno zahvalil, ker mi je kot zdravitelj pomagal sredi 80-h let in sem priznal njegovo odličnost. Ta pa ne opravičuje nasilja, ki ga počne v okviru tako imenovanega »boja proti duhovnemu nasilju«.

Ne jezite se prosim nad mojimi šalami in pogumno naprej po duhovni poti, ki nas včasih pač postavi pred hude preizkušnje in negotovosti. Srčna inteligenca vedno ve, kaj je res in kaj ni.
Pozdrav od Marka (Pogačnika)!