Živijo! Hej! Pogumno!
Včeraj smo se ob zaključku večera medsebojnega učenja pri Društvu VITAAA na kratko pogovarjali o kritičnem položaju v Sloveniji in da bi želeli prispevati k njegovi razbistritvi. Izražena je bila želja, da pripravim temu primerno meditacijo.
Meditacija se je v moji predstavnosti pojavila takoj naslednje jutro, danes torej, v obliki osebne identifikacije z državnim grbom in širjenjem tega impulza v prostor. Dokler se ljudje ne bomo enačili z bistvom naše dežele (zapisano je v grbu), ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja:

• Sedi k meditaciji z vzravnano hrbtenico.
• Sediš znotraj Slovenskega grba. Spodnja konica grbovnega ščita je identična s točko tvoje trtice. Občuti!
• Svojo trebušno votlino z vsemi njenimi organi preobrazbe izenači z dvojnim vodni valom na dnu grba. Občuti valovanje življenjskih sil v območju pod prepono!
• Triglav zraste iz vode tako visoko, da se s srednjim vrhom dotakne središča tvojega srčnega centra. Občuti!
• Od vesolja navzdol se skozi območje tvoje glave in grla počasi spušča trikotnik treh zvezd. Občuti!
• Spušča se tako daleč, da se spodnja zvezda v središču tvojega srca izenači z vršičkom Triglava. Občuti božanski spoj neba in zemlje!
• Potem nastalo kvaliteto začni širiti na vse strani skozi slovenski prostor in še naprej čez njegove meje po svetu, v spodbudo so-rojakom, da se prebudijo k svojemu bistvu in k bistvu svoje dežele.
• Nazadnje zavestno stopi iz polja grba in se zahvali.

Predlagam deveto uro zvečer – a je dober vsak drugi čas, za katerega se odločite. Je pa potrebna kolektivna vztrajnost.

Srčen pozdrav od Marka Pogačnika in Društva za sožitje narave, človeka in prostora VITAAA.
18.1.2012

NA PRAGU LETA 2012
Okrog leta 2012 kroži cela vrsta predstav in strahov. Ne verjamem, da nam leto 2012 lahko prinese neko odločilno razrešitev težav, ki pestijo nas ljudi, naravo in druga bitja na Zemljinem površju. Konec koncev je vse to, kar se pričakuje od leta 2012, utemeljeno zgolj na določenih interpretacijah Majevskega koledarja in ni nujno identično z njegovim dejanskim sporočilom.
Vzburjenje povezano z Majevskim koledarjem in letnico 2012 prej vidim kot jasno sporočilo. Potrjuje občutek precejšnjega dela človeštva, da bo v določenem bližnjem trenutku treba nujno sprejeti odločitev, v katero smer se bomo v bodočnosti razvijali. Ker se ta intuicija hote ali nehote povezuje prav z letom 2012, postane sporočilo Majevskega koledarja o usodnosti leta 2012, dobrodošlo ogledalo, v katerem je občutek o nujnosti odločitve lahko sam sebe prepoznal in se osredinil okrog letnice 2012.
Zdaj, menim, smo prišli tako daleč, da pričakovanj, ki smo jih sami projicirali na leto 2012, ne moremo več izbrisati. Tako se bo leto 2012, po mojem občutku, oblikovalo v preizkus, če smo »ljudje dobre volje in močne ljubezni« dejansko pripravljeni:
• prerasti okvire znanih in v človeški zavesti globoko zarezanih meja enodimenzionalnega sveta,
• soočiti se s posledicami odtujitve, ki je v zadnjih stoletjih ali celo tisočletjih bistveno vplivala na naša življenjska pota – pa tudi z njihovimi silami podpihovalkami,
• odpreti se razvijajočemu se novemu prostoru resničnosti, sposobnemu ponuditi bitjem Zemlje sočasen obstoj različnih razsežnosti bivanja – prepričan sem, da bi v raznolikih razsežnostih obstoja lahko vsak človek našel prostor in čas, kakršen odgovarja njegovi stopnji zavesti in potrebam njenega/njegovega razvoja.

Prepričan sem tudi, da preizkusa ne moremo uspešno prestati, če ne bomo sposobni utelešati določenih etičnih kvalitet. Dve sem že omenil s pojmoma »dobre volje« in »močne ljubezni«.
Z dobro voljo mislim na človekovo dejavno pripravljenost, po svojih sposobnostih pač, stati ob strani soljudem in drugim bitjem življenja v njihovih procesih preobrazbe.
S pojmom močne ljubezni mislim na resnicoljubno ljubezen, na ozemljeno ljubezen, ljubezen, ki v svoj partnerski krog ne vključuje samo soljudi, temveč tudi druga bitja Zemeljskega vesolja.
Od srca Vas pozdravljam in voščim srečno, tudi v imenu svoje družine, Marko
Šempas, 1.1.2012

Drage prijateljice in prijatelji!
Obstajajo številna prerokovanja o tem, kaj se bo zgodilo leta 2012. Obstaja mnogo domnev, kako se bosta Zemlja in človeštvo razvijala v bodočnosti, poznamo različne teorije o življenju po preobrazbi...
Težko je, skoraj nemogoče je danes reči, kaj prihaja. Nismo pa si predstavljali, kako odločilnega pomena je način, kako se bo človek odzval na pravkar potekajoče procese preobrazbe.
To poletje smo si vzeli čas, da skupaj premišljujemo o trenutnem položaju in si o tem izmenjamo izkušnje. Postalo nam je še bolj jasno, da dogajanja ne smemo več zgolj opazovati, temveč, da je prišel trenutek, ko je vse odvisno od tega, kako aktivno bo človek vstopil v proces preobrazbe.
Ker je iz človeške perspektive pogosto težavno videti in razumeti celoto dogajanja, smo se z vprašanjem obrnili na duhovni svet. Mnogi med vami ste poznali našo Ajro in veste, da je letos februarja prestopila prag onostranstva. Pri svojem delu in v svoji biti je bila tesno povezana s procesi zemeljskih sprememb. Zato je tudi zdaj pripravljena, da nas sredi vrtincev preobrazbe iz duhovnih razsežnosti spremlja.

Ana: Kot sestri sva bili z Ajro globoko povezani, zato mi je tudi zdaj mogoče stopiti z Ajro v neposredno komunikacijo.
Ajra: »…Človeštvo se je pogreznilo v precej kritičen položaj. Še pred kratkim bi bilo dokaj lažje izkopati se iz takšnega položaja, zdaj pa postaja vedno bolj zapleteno in vedno zahtevnejše.
Človek bi mislil, da komponenta časa v večnosti sploh ne obstaja, ampak to ne drži popolnoma. Čas je nekakšna energijska komponenta. Moč in energijo se lahko izgubi, če se z njima ne ravna na zavesten način. In prav to se v tem trenutku godi. Moč/energijo se v tem trenutku rabi in porablja za izvajanje povsem nepomembnih reči. Posledica tega je, da je časa vedno manj. Že zdaj nastaja prav močan pritisk. Zato ni čisto res, da imate na razpolago toliko časa, kot ga za to preobrazbo potrebujete…«

V nadaljevanju besedila pripoveduje, kako pomembno bi bilo, da se ljudje PREBUDIMO. Na jasen način razloži, da nam duhovna bitja lahko pomagajo le tedaj, če jih za to povsem stvarno prosimo in jih nagovorimo. Opisuje kako močno se bo med nadaljnjim potekom preobrazbe stopnjevalo soočanje s protisilami, ker se bodo skušale z vsemi sredstvi boriti za svoje preživetje. Kar pa se nas je najbolj dotaknilo in nas prav pretreslo, pa je Ajrin opis stanja, v katerega lahko zdrkne človeštvo, če se ne bo odločilo za globinsko preobrazbo:

»…nihče ne bo ljudi silil k razvoju (tudi Zemlja ne!!), nihče jim ne bo grozil in tudi nihče ne bo uničen. Gre za svobodno odločitev. Ampak, kaj se zgodi, če razvoj ne bo več mogoč? Kako bi bil človeški svet videti, če izginejo vse možnosti nadaljnjega razvoja?? To bi lahko bilo grozljivo. Mogoče bi celo lahko rekli, grozljivejše od uničenja. Pomenilo bi namreč stagnacijo.
Pri velikih spremembah pride do konkretne (dejanske) spremembe osnovne substance. Če človeštvo tega ne bi so-doživelo in nebi pri tem sodelovalo, bi to pomenilo neke vrste otrdelost (stagnacijo). Kot zamrznjeni bi ostali v danem stanju. Seveda bi to za človeštvo pomenilo, da smo si sami zgradili ječo.
Tega si ne želite, tega si verjetno nihče nebi želel, če bi vedel, kakšne so posledice in tega si ne želi tudi nobena duša, ki trenutno ni utelešena na Zemlji. Ja, vi, (utelešene duše) ste odgovorni tudi za nas, ki nismo inkarnirani. Ne odločate samo zase in za trenuten položaj, ampak odločate o celotnem nadaljnjem poteku razvoja. To je zares zelo odločilen čas.

Če človeštvo ne bo sledilo procesu sprememb, to še ne pomeni, da je zgubljeno. Ne more pa več rasti in se v duhovnem smislu razvijati skupaj z Zemljo. Zemlja kot osnova bivanja bo namreč postala nedoumljiva, nedosegljiva, nerazumljiva in celo nevidna. Če se bo razvijala naprej brez nas ljudi, bomo sicer še naprej lahko živeli na njej kot fizična telesa. Ampak za nas bo kot duhovno bitje nedosegljiva. To bi tudi pomenilo, da nebi mogli več uporabljati njenih duhovnih dobrin, čeprav bi še naprej lahko rabili njene fizične resurse. To bi za vse nas pomenilo duhovno izolacijo…«

Nimamo namena postati veliki rešitelji sveta, še manj širiti strah. Glede na dani položaj pa bi radi vse skupaj povabili, da naredimo nekaj skupnega, da nekaj skupnega postavimo na noge kot impulz, kot znamenje, da nam ni vseeno in da smo kot človeštvo pripravljeni sodelovati v zemeljski preobrazbi. Predlagamo tudi, da duhovnemu svetu še bolj zavestno odpremo vrata in ga prosimo za podporo.
Ajra je k temu pripomnila: »…V tem trenutku sta odločitev za spremembe in pa sodelovanje pri razvoju sprememb skrajno pomembna in odločilna momenta. Vsi (vse duše in duhovna bitja) smo vam pripravljeni pomagati. Prosimo, dovolite nam, da vam pomagamo. Omogočite nam, da vam pomagamo…«

Naš predlog (nastal je z Ajrino pomočjo) je, da se vsi, ki to želite, povežemo vsako sredo ob 21. uri v omrežje in vsi hkrati (tako tukaj kot po svetu – povsod velja deveta ura zvečer) naredimo sledečo meditacijo:

• Potopimo se v globino Zemlje, da bi se povsem povezali z njo, nakar se odpremo bistvu vesolja in dovolimo, da se nas dotakne. Občutimo ljubezen, ki se pretaka po medčloveškem omrežju.
• Potem si predstavljamo, da vsi skupaj stojimo v širokem krogu, ki se postopoma razvije v svetlobno kupolo in nato v svetlobno kroglo. Iz svojih src sevamo v to skupno kroglo svetlobo, (brez vsake projekcije ali lastne želje), da bi bila vedno večja, bolj intenzivna, bolj prisotna in predvsem bolj svetleča. Pri tem je pomembno, da ne izgubimo stika s svojim srcem in s svojim najbolj čistim bistvom.
• Zdaj v srcu ustvarimo svetlobno kroglico, v katero vdahnemo neko osebno željo naslovljeno na duhovni svet, povezano s položajem v katerem se kot človeštvo nahajamo. Potem kroglico pošljemo v skupno svetlobno kroglo in si pri tem predstavljamo, da deluje kot ojačevalec energije. Za trenutek smo znotraj čisto tiho, vzdržujemo odprtost srca in znotraj nagovorimo duhovni svet (svet trenutno v večnosti bivajočih duš) z lastnimi besedami.
• Na osnovi tega doživetja občutimo globoko v svojem bistvu pripravljenost, da se celi prepustimo potrebni preobrazbi. Občutimo jasen DA v odnosu do sprememb. Ta občutek preveva naše telo, medtem ko ostajamo zavestno povezani s skupno svetlobno kroglo.
• Skupaj še naprej vzdržujemo to kroglo, z njo obdamo Zemljo in se je dotaknemo, še posebej pa človeštva, da bi se dani vzgib lahko prenašal naprej.
• Na koncu se zahvalimo za doživetja in zavestno izstopimo iz kroga.

Delovanje meditacije bo močnejše, če doživeto med tednom vedno znova obudimo in vzdržujemo živo.
Menimo, da je v tem trenutku potrebno, da s skupnimi močmi prevzamemo odgovornost, na katero smo kot duše pristali, ko smo se odločili, da se utelesimo v tem času sprememb.

Veselimo se skupnega delovanja in vas vse od srca pozdravljamo,
Ana Pogačnik, Thomas von Rottenburg, Marko Pogačnik, Šempas, 24. avgusta, 2011
(poslano v omrežje LifeNet, Lebensnetz in VITAAA; če želite lahko pošljete naprej)

Veselimo se vaših zamisli, predlogov ali vprašanj. Pošljete jih lahko na naslov Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA, drustvo.vitaaa@gmail.com

Odprto pismo Varuhinji človekovih pravic

Spoštovana Dr. Zdenka Čebašek-Travnik!
Domnevam, da ste seznanjeni s knjigo »Smrtonosno zdravljenje zemlje in človeka«, saj njena avtorica v intervjuju v septembrski številki revije Misteriji trdi, da je bila publikacija poslana »devetdesetim poslancem, vsem ministrom, predsedniku vlade, predsedniku države…in je na poti v knjižnice in uredništva«. Pričakujem, da ste tudi Vi na tem visokem spisku.
Kdor knjigo prebere, lahko ugotovi, da je njen osnovni namen do konca ponižati in onemogočiti mene kot človeka in uničiti moje delo na vseh treh področjih, ki jih skušam zadnja tri desetletja povezovati med sabo, namreč, umetnost, ekologijo in duhovnost.
Najprej se sprašujem, če pri publikaciji Mojce Mihael sploh gre za knjigo. Knjigo lahko človek svobodno kupi, jo nekomu podari ali pa jo prezre. Publikacija »Smrtonosno zdravljenje zemlje in človeka« pa je bila očitno vsiljena osebam, ki zanjo niso prosile, kar pomeni, da ne gre za knjigo, temveč za političen pamflet.
Zakaj pravim »političen« pamflet?
Pravim zato, ker se skozi vso publikacijo vleče ena in ista trditev, ki jo je avtorica najbolj jasno izrazila v omenjenem intervjuju. Trditev se glasi, da sem v oblikovanje slovenskega državnega grba (zavestno!) kot njegov avtor vpisal kodo samo-uničenja domovine in da zato Slovenija kar naprej politično in ekonomsko propada.
Takšno izjavo se da razumeti, kot da sem vele-izdajalec domovine, vreden takojšnjega linčanja. Česa drugega sem vreden, če sem pa menda zavestno povzročil njen domnevni propad?
Na tej točki Vas, spoštovana Varuhinja človekovih pravic, prosim zaščite. Posledice takšnih obtožb so preveč nepredvidljive, da bi se jim posamezen človek lahko postavil v bran. Razlogi za Vašo morebitno zaščito bi bili naslednji:

(1)
V času družbenih in ekonomskih kriz, kakršna je značilna za naš čas, se prav lahko pojavijo poskusi, zvaliti krivdo za težaven položaj družbe na neke marginalne skupine v družbi ali na posameznike. S tem se skrije njegove dejanske vzroke.
Tak eklatanten primer se je zgodil pred osmimi desetletji, ko so nacisti obsodili moderno umetnost in njene ustvarjalce kot povzročitelje družbene dekadence in ekonomskega propada Nemčije. Mnoga dela, brez katerih si dandanes moderne umetnosti sploh ne moremo zamisliti, so ožigosali kot »izprijeno umetnost« (Entartete Kunst) in jih večino uničili ali prodali v tujino.
Tudi v primeru omenjene publikacije oziroma intervjuja, se poziv avtorice in njenega »Zavoda za izume in znanstveno raziskovanje finosnovnih stanj« izteče v pozivu:
1. k uničenju (razbitju) mojih kiparskih del doma in po svetu – kot primer pohvalne prakse navaja vandalsko uničenje mojega litopunkturnega dela za Zagreb, (ki so mu botrovali politični razlogi).
2. in k zamenjavi državnega grba Republike Slovenije, ki je določen s 6. členom Ustave Republike Slovenije.
Ob tem se boste morda vprašali, zakaj lahko svoje delo štejem za »marginalno« in zato posebej ranljivo. Dejstvo je, da sem skupaj s svojimi tovariši iz skupine OHO leta 1971 zapustil polje običajne umetniške prakse. Takrat smo se trije od štirih članov skupine odločili za raziskovanje mejnih področij umetnosti, povezanih z duhovnimi in ekološkimi vsebinami. V okviru napora, razviti takšno umetniško prakso, ki bi pomagala reševati ekološke težave v našem okolju in predvsem osveščala soljudi v smeri celostnega odnosa do Zemlje in narave, sem razvil tako imenovano »akupunkturo Zemlje« (litopunkturo) in jezik kozmogramov – oboje je v omenjeni publikaciji inkriminirano in neupravičeno demonizirano.

(2)
Skupina zbrana okrog Mojce Mihael uporablja za dosego svojega cilja metode, ki so naperjene proti človekovi osebni svobodi in svobodi umetniškega dela:
Svoja stališča uveljavljajo v družbi v obliki že tri leta trajajoče načrtne kampanje, pri kateri zlorabljajo samo po sebi umeven strah ljudi pred nevarnimi boleznimi, kot je rak, pred psihičnim vplivanjem nanje in pred misterijem zla. Na ta način skušajo množice zaplesti v sovražen odnos do mene in do mojega ustvarjalnega dela, še posebej pa do identitetnega simbola Slovenije, državnega grba namreč.
Svoje trditve ta skupina dokazuje s pomočjo testov in pri tem ljudi zavaja, češ da so to znanstveni testi, ki so objektivne narave, z namenom, da bi jim ljudje verjeli. V resnici pa imamo opravka s tako imenovanimi »alternativnimi metodami testiranja«, ki ne morejo biti objektivne, saj njihovi rezultati dokazljivo deloma temeljijo na osebni občutljivosti izvajalcev testa. Če se je pred tem več let vodila zavestna kampanja, s katero so bila vsa moja dela v Sloveniji ožigosana kot izvir zla in bolezni, potem ne more biti drugače, kot da so rezultati omenjenih meritev inficirani s takšno psihozo – torej neveljavni.
Iz tega sledi, da je »znanstveno« dokazovanje o škodljivosti moje umetnosti enako zavajanju javnega mnenja.

(3)
Tretji razlog, zakaj prosim za Vašo zaščito je preprost. Že 49 let opravljam svoje delo na odgovoren in najbolj možno javen način. O vsem, kar sem bil kdaj vprašan, sem tudi po resnici odgovoril. Ne prikrivam ničesar. Sledim jasnim etičnim kriterijem, ki sem jih že večkrat objavil, nazadnje v knjigi »Skrivno življenje Zemlje« na strani 271.
Kljub temu vse izjave avtorice in njenih sodelavcev, tako mene kot moje delo in delo naše Skupine za umetnost VITAAA obsojajo kot dokončno negativno in življenju smrtno nevarno. Tak način javnega komuniciranja je v eklatantnem nasprotju s temeljem demokratične družbe, ki pravi, da sicer svoja stališča lahko svobodno zastopamo, ne smemo pa jih vsiljevati drugim, kot že vnaprej dokazane in dokončne sodbe.
Če na kaj takega pristanemo, smo pristali na konec demokracije.

S spoštovanjem, Marko Pogačnik, akademski kipar, 7.9.2011

ATOMA NIKAR!

Videti je, kot da zamujam s temo o nevarnostih nuklearne tehnologije po tem, ko je problem atomske centrale v Fokušimi izginil z naslovnic časopisov. Ni res. Predstavnik Japonske vlade je izjavil, da bodo razmere v elektrarni predvidoma obvladane šele do konca leta. Morda pa podcenjujemo razsežnosti nuklearnih težav?

Model Ribe Faronike
Dokler je vprašanje jedrske energije znanstveno-tehnično vprašanje nastaja vtis, kot da imamo opravka z nečim abstraktnim, z nečim, kar se nas neposredno ne dotika. Temu nasprotno menim, da je z nesrečo na Japonskem ponovno vzplamtelo neko temeljno eksistenčno vprašanje, povezano z negotovostjo o nadaljnjem obstoju človeškega bitja in sveta v katerem živimo.
Povedano potrjuje, da nimam znanstvenih ambicij, pač pa iščem način, kako bi tragičnost razlitja nuklearnih snovi v Fokušimi, in še prej v Černobilu, lahko prevedel v tak jezik. da se nevarnost da občutiti na osebni ravni zdaj in tukaj – ne na Japonskem ali zakopano med sive časopisne strani.
Na prvi pogled se bo zdelo anahronistično, če dogajanje razlagam na osnovi prastarega mita o Ribi Faroniki. Znamenita ljudska pesem je bila v prvi polovici 20. stoletja dvakrat posneta v Podmelcu v dolini reke Bače na skrajnem severu Primorske. Govori o davno pozabljenem pogledu na zgradbo sveta, pri katerem je odločilno razlikovanje med dvema nivojema resničnosti, eden se imenuje vzročni, drugi posledični.
Posledična raven je predstavljena kot plošča ali disk na katerem se odvija naše vsakdanje življenje. Vzročna raven pa je utelešena v ribi velikanki, noseči ploščo materializiranega sveta na svojem hrbtu.

Pustimo ob strani pomislek, da je svet kot plošča zastarela podoba, saj je že dojenčku jasno (na osnovi razumsko zakoličenih slikanic) da je Zemlja okrogla. Zavedajmo se, da tukaj ne gre za podobo Zemlje temveč za svetovnonazorski model.
Pomen vzročne ravni bivanja je v pesmi takole ubeseden:
»Če bom jest z mojim repom vila, ves svet pogublen bo!
Če se bom jest na hrbet zvrnila, ves svet potoplen bo!«
Če mitični lik Ribe Faronike prevedem v osebno izkušnjo, trdim, da je tu govora o planetu Zemlji kot planetu čigar življenjsko usodo usmerja neko živo, zgovorno in inteligentno bitje, katerega se lahko vpraša o usodi sveta. Pesem pravi: »Te bom vprašala, kako se po svet godi.«
To zgovorno in inteligentno bitje bi lahko imenovali »duša Zemlje«, navadno pa ga naslavljamo z imenom grške boginje Gaje. Ne mislim na kasnejšo vlogo Gaje ali Gee v antičnem panteonu, kjer opravlja le še omejeno vlogo boginje našega planeta. Veliko starejša himna Gaji iz homerskih časov ji pripisuje bistveno pomembnejšo vlogo v svetu in jo umešča pred vse druge predstavnike nebes in zemlje. Moje izkušnje pri komunikaciji z Zemljo povedo, da je opis njenih prvotnih vlog skladen s tem kar bi v modernem jeziku imenovali »zavest in srce Zemlje«. V isti jezik prevedena, ve Homerska himna povedati o Ribi Faroniki:
• Gaja uteleša začetek in vzrok vsega bivajočega, je prva in prvotna med boginjami in bogovi.
• Gaja omogoča in hrani življenje na zemeljskem površju s svojo prasilo, ki seva iz ognjenega središča Zemlje.
• Gaja ni samo zemeljska temveč tudi nebeška boginja ker predstavlja holografski delec univerzalnega božanstva.

Ko je Ljoba Jenče pela pesem o Ribi Faroniki na Tibetu v okviru festivala Idriart, so rekli Tibetanci, naše izročilo pozna na las podobno zgodbo. Ali imamo opraviti z univerzalnim mitom, od katerega bi se dalo še danes kaj naučiti? Ali drugače, kaj ima mit o Ribi Faroniki opraviti s katastrofalnim potresom na Japonskem in posledično nesrečo nuklearke v Fokušimi?

Prve stvari na prvo mesto
Nemška inačica Ribe Faronike je glede tega bolj točna. Srednjeveški zapis iz zaledja Kölna Gajo imenuje »Riba Concelebrant« in ji pripisuje podobne pristojnosti kot v primeru Faronike. Ime je nastalo po prvi besedi v zapisih besedila latinske maše: »Concelebrant«. Inicialka »C« je bila menda oblikovana tako, da je bila na las podobna ribi. Pesem pravi:
»Ribo Concelebrant omenja vsaka božja maša,
če pa jo ne omeni božja maša,
potres se nad deželo znaša.«
Razumem, da je pradavni mit moral biti preoblečen v krščanska oblačila, če je hotel preživeti stoletja trajajočo, do »poganskih« izročil izjemno netolerantno držo krščanske Cerkve. Vendar bode v oči vrstni red vrednot, tako v primeru Ribe Faronike kot Ribe Concelebrant. Arhetipska Riba zaseda prvo mesto v maši. Slovenski primer je še bolj očiten. Jezus, utelešenje najvišjega v krščanskem panteonu, priplava za Faroniko in jo povpraša o usodi sveta.
Kaj obstaja tako pomembnega na vzročni ravni bivanja, da ima prednost pred vsemi drugimi svetostmi – kot sem že prej omenjal v primeru izvirnega lika Gaje?
Moja izkušnja pri ukvarjanju z zdravjem Zemlje pravi, da so na vzročni ravni zapisani pravzorci, na osnovi katerih se na posledičnih ravneh vzpostavlja resničnost v vseh svojih razsežnostih in obrazih. Drug izraz bi bil »matrica«. Njena matematična (genetična) koda je odločilna za podobo in stabilnost našega utelešenega sveta.

Riba Faronika je tako kot Concelebrant ali Gaja utelešenje sklopa pravzorcev, na osnovi katerih se posledično konstituira resničnost – pa ne samo pravzorcev temveč tudi prvinske energije, ki jo oddaja duša Zemlje kot notranje sonce našega planeta. (Naš planet ima vendar sredico, ki žari na način sonca!) Drug izraz za prvinsko energijo bi bil »jedrska energija« kot energija, izvirajoča iz žarečega jedra Zemlje. Precejena skozi plasti kamenin in predelana s pomočjo vitalno-energijskih sistemov Zemlje, se ta prvinska energija postopno preobrazi v življenjsko silo.
Prvinska (jedrska) energija ni tista, ki omogoča življenje na površju Zemlje – ne pa da ga neposredno napaja. Jedrska energija je namreč premočna za naš življenjski sistem, je strupena zanj. Pomislimo na posledice atomske eksplozije nad Hirošimo. Mora iti skozi omenjeni proces preobrazbe, da postane hranilna in življenje spodbujajoča.
Ključno sporočilo mita vidim v tem, da jedrska energija (sila Ribe Faronike s katero lahko prevrne svet) ni zgolj prasila, ampak je predvsem zavest, informacija o prapočelu bivajočega. Zato jo ljudsko izročilo enači z živim bitjem. Edinole živim bitje se pripisuje inteligenca in sposobnost, zlagati izkušnje v skladovnice modrosti.
Vendar je Faronika, kot ime za inteligenco, ki z vzročne ravni usmerja in s prvinsko silo omogoča življenje, zgolj skrivalno (pokristjanjeno) ime. Baja o faraonovih vojakih, ki jih je ob begu Izraelcev iz Egipta zalilo morje. Ostali so pod morjem kot »faraonike«.
Pravo ime za mater in rojenico vsega bivajočega po našem izročilu je Pavel Medvešček izvedel prav tam, na skrajnem severu Primorske, ko je v 50-h in 60-h letih zapisoval spomine izumirajoče generacije, ki je zadnja skrivoma častila kraje povezane s prasilami Zemlje. Zaupali so mu njeno pravo ime: »Nikrmana«.

Atom kot fraktal duše Zemlje
Da bi doumeli katastrofalne posledice Fokušime je potrebno narediti naslednji korak. Trdim, da pripoved o Ribi Faroniki (Concelebrantu, Nikrmani) sama na sebi ne dohiteva razvoja zavesti v zadnjem stoletju. Lahko jo uporabimo kot model za boljše razumevanje tega kar se ob izrabi jedrske energije za potrebe naše civilizacije dogaja v svetu okrog nas – komaj kaj več. Pripoved namreč ne prenaša s sabo operativne razsežnosti mita, ki se praviloma udejanja v ritualu. S pomočjo ustreznega ritualnega dejanja se da moč mitičnega sporočila doživeti kot osebno notranjo resničnost. Ritual v tem primeru pomeni neposredno podoživljanje skrivnosti, utelešene v Ribi Faroniki. Ljudje so pod pritiskom volje Cerkve po čistem enoboštvu, ustrezne rituale ohranjali v popolni tajnosti. Pavel Medvešček v svoji knjigi »Pod lunino senco« lahko navede le dragocene namige na njihov raznoliki obstoj.
Novodobnemu človeku, oropanemu neposrednosti tisočletnih izročil, pogosto ne preostane drugega, kot da se zateče k jeziku znanosti, tudi, ko je govora o eksistencialnih vprašanjih. V tem smislu bi pojem »atomska energija« pomenil jedrno silo Ribe Faronike (duše Zemlje), kakor se ta uteleša na površju Zemlje in biva znotraj vseh živih bitij in stvari – vključno nas, človeških bitij.

Pomeni, da Nikrmana ne čepi le v središču Zemlje, od koder omogoča življenje na površju planeta in ga usmerja po poti njegove kozmične usode. Duša Zemlje je navzoča tudi znotraj nas in okrog nas po holografskem principu. Vsak atom predstavlja fraktal (holografski drobec) Nikrmane in je zato svet. V svojem ultra-drobnem telescu uteleša svetost vesolja in hkrati zavestni ter energijski potencial, na osnovi katerega je življenje mogoče.
Ko pride človek s sekiro in začne cepiti atome, je nedvomno začel sekati vejo na kateri stoji(mo). Izkoriščanje narave in Zemlje, značilno za enostranski in že s tem poguben odnos človeka do sosveta, je preseglo mejo dopustnosti. Črpanje in izraba arhetipskih zalog Zemlje je nevarna obstoju vesolja. Na vzročni ravni namreč usode posameznega atoma ni moč ločiti od usode celote. Tu ni kvantitativnih razlik. Ne more se reči, atom je mala reč. Atom je vse v vsem.

Kaj lahko pričakujemo, kaj lahko storimo?
Če povedano v osnovi velja, lahko pričakujemo, da nas bodo okoliščine prisilile, da bomo opustili izkoriščanje Zemlje in narave na vzročni ravni. Tu ne gre samo za jedrsko energijo, temveč vsaj še za gensko manipulacijo. Ne vem točno, kaj se skriva za projektom »Harp«, a slutim, da nekaj podobnega.
Prisilo vstopajočo v naš vsakdan pa ne vidim kot kazen, temveč kot edino možno vzgojno pot po tem, ko se je človeška civilizacija odrekla srčnemu občutku kot veljavnemu kriteriju, na osnovi katerega je mogoče ugotoviti, kaj je prav in kaj je tisto, kar ogroža obstoj bivajočega – tudi po tem, ko je mitsko izročilo raznih vej človeštva pod pritiskom razuma romalo med staro šaro.
Ob teh predpostavkah je vsaka tolažba o varnejši tehnologiji razbijanja atomov le pesek v oči.

Kar lahko storimo poleg tega, da skušamo ozavestiti sistemsko razsežnost napake, je meditativne narave. Lahko poiščemo načine, kako vzpostaviti oseben globinski odnos do temeljev bivanja na Zemlji in v vesolju. Tu se ponujajo različna možna pota, o katerih v okviru tega članka ne morem razpravljati. Nedvomno pa je, da golo razumevanje fizike ne prinese ničesar bistvenega. Mislim na nekaj drugega, na lastno vživljanje v trepet duše Zemlje znotraj nas samih in znotraj drugih obkrožujočih nas bitij narave in vesolja.
Če je od usode posameznega atoma odvisen obstoj vesoljne celote, zakaj uspešna sprememba v človeškem odnosu do temeljev bivanja ne bi bila odvisna od srčnega napora posameznika?

Marko Pogačnik

GEOMANTIJA IN DUHOVNE MOČI SLOVENSKEGA PROSTORA
Marko Pogačnik

Onkraj vidnih razsežnosti pozna vsak prostor nevidne nivoje. Te nevidne razsežnosti predstavljajo pravzorec, okrog katerega je spletena identiteta in končno tudi pojavna oblika danega prostora. Gre za tako imenovane vzročne ravni, kjer so vpisani vzroki, ki jih v vsakdanjem življenju srečujemo v obliki njihove posledice, kar pomeni v obliki vsakdanje resničnosti. Geomantija je izkustvena veda, posvečena raziskovanju omenjenih nevidnih razsežnosti pokrajine in prostora nasploh.
Pri tem je potrebno ločiti vitalno-energijske razsežnosti, ki določajo način, kako se določeni prostor strukturira in arhetipske razsežnosti, ki dajejo prostoru njegovo duhovno vsebino. H prvim štejem denimo tri glavne osi slovenskega prostora, ki se žarkasto širijo iz triglavskega pogorja proti vršičku Istre, proti Kolpi pri Rosalnicah in proti Sv. Vidu ob Bukovniškem jezeru. Tudi strukturiranje vitalno-energijskih polj in njihovih centrov spada v to poglavje.
Arhetipske razsežnosti se navadno kažejo v obliki legend, pripovedk in drugih kulturnih izročil. Značilna je, denimo, povsod po slovenskem prostoru razširjena pripoved o Kralju Matjažu spečem v globini določene gore. Govori o pomenu podzemlja za slovenski prostor. Ikona slovenskega krščanskega izročila, na primer, Mati Božja z Brezij, s svojo postavitvijo pripoveduje o odnosu do sakralnih razsežnosti nebesa in zemlje.

Življenje postaja površno in pristen odnos do prostora začne bledeti, če se zgublja spomin o nevidnih, tako vitalno-energijskih, kot arhetipskih (duhovnih) razsežnosti danega krajinskega in nacionalnega prostora. Usiha moč nacionalne etike in ljubezni do lastnega prostora bivanja, s čimer narašča odtujenost narodovemu bistvu. V času globalne krize je izguba identitete lahko usodna, zato se je vredno vedno znova posvečati njenim prostorskim razsežnostim, med katerim so odločilnega pomena prav tiste nevidne, a psihološko močne.

O ustvarjalnosti povezani z geomantijo in osebnim duhovnim razvojem v Sloveniji glej spletno stran Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA:

www.vitaaa.net
in tudi
www.holgram.europe.net

Marko Pogačnik (1944, še živ)
Med leti 1962 in 1965, označenimi z mojima prvima razstavama v Kranju, sem postopoma definiral izhodišča za delo v umetnosti, katerim sledim še dandanes:
1.zanima me interakcija med umetnostjo in različnimi polji bivanja, oziroma območji človeškega delovanja,
2.zanima me možnost skupinskega ustvarjanja; mislim na oblike kot so gibanje, skupina, komuna, omrežje, kultura...
3.odločil sem se za konceptualno umetnost, kar pomeni, za umetnost, ki ves čas opazuje samo sebe in se skuša razumeti, oziroma umetniških del ne dela kot objekte temveč kot sledi svojih ustvarjalnih (interaktivnih) dejanj.
V okviru teh izhodišč se moje delo odvija v več fazah.
V prvi fazi (1965-68) skupaj z Iztokom Geistrom in sodelavci izumimo OHO. Gre za poskus, kako je mogoče znotraj dane umetniško-kulturne scene definirati bistveno drugačen odnos do sveta in uresničiti umetniško prakso bistveno drugačno od obstoječe.
V drugi fazi (1969-1971) skupaj z Matanovičem, Nezom in Šalamunom ustanovimo skupino OHO, da bi onkraj klasične delitve na likovne panoge postavili v prostor vse mogoče oblike alternativne umetniške prakse vključno z ustvarjanjem na transcendentalni ravni Pri tem nas zanima, kako lahko skupina deluje kot enovit ustvarjalec na drugo potenco.
V tretji fazi (1971-79) skupaj s člani skupine OHO, svojimi družinami in prijatelji ustanovimo komuno v Šempasu in začnemo nastopati na področju umetnosti kot »Družina v Šempasu«. Ukvarjamo se s vprašanjem kako se da izhodišča nove umetniške prakse prevesti v območje vsakdanjega življenja. Predvsem se ukvarjamo z razmerjem med umetnostjo in kmetijstvom, pa med umetnostjo in inventivnimi duhovnimi gibanji.

V četrti fazi (1979-1992) ustvarjam skupaj z ženo Mariko. Zanima naju, kako bi umetnost na avtonomen način lahko prispevala k reševanju ekoloških problemov, ki jih je povzročila z naravo Zemlje neusklajena človeška dejavnost. Razvijem akupunkturo Zemlje s pomočjo postavljanja kamnitih stebrov z vklesanimi znamenji-kozmogrami na vitalno-energijskih točkah v naravni ali mestni krajini. Gre za obliko zdravljenja ekoloških ran prostora.
V peti fazi (1992-2001) skupaj s sodelavkami in sodelavci v nemško govorečem prostoru razvijam geomantijo kot umetnost interakcije z vidnimi in nevidnimi razsežnostmi prostora. Osrednje teme tega obdobja so večdimenzionalni prostor, odkritje holografskega jezika in razvoj večplastne percepcije. V tem času sodelujem z ad-hoc skupinami po svetu pri preobrazbi travm in blokad v prostoru sodobne civilizacije.
V šesti fazi (1998-2010) se posvečam pojavu zemeljskih (»podnebnih«) sprememb in razvijam s pomočjo jezika umetnosti (imaginacije) alternativen pogled na ta pojav, bistveno drugačen od znanstvenega pogleda. Razvijam pojem geokulture kot realno utopijo bodoče in že nastajajoče civilizacije, ki bi bila uglašena z bitjem Zemlje in njenimi vidnimi in nevidnimi evolucijskimi tokovi ob pogoju, da je človek ozemljen v notranjem miru. V tej fazi delujem v okviru Skupine za umetnost VITAAA iz Ljubljane in Omrežja geomantija in preobrazba, imenovanega LifeNet. Med drugim sodelujemo pri postavljanju geopunkturnih instalacij na raznih točkah po svetu, kakršni sta v Ljubljani Hologram Evrope (2008) in Točka miru v BTC City (2009).

OZADJA MOJEGA DELA
Nobena skrivnost ni, da se je umetniška skupina OHO, katere soustanovitelj in član sem, leta 1971 odločila izstopiti iz tedanje umetniške scene, da bi razvila neko novo obliko umetnosti, ki bi bila bolj neposredno dejavna v vsakdanjem življenju. Imenujem jo »umetnost življenja«.
Drugi člani skupine so šli svojo pot (večinoma onkraj »velike luže«) jaz pa skupaj z družino in mnogimi sodelavci in prijatelji doma in po svetu skušam vizijo »umetnosti življenja« uresničiti v trikotniku:
poglobljena ekologija
svobodna duhovnost
ustvarjalna (delovna) umetnost.
Vidim na primer možnost, da bi s pomočjo duhovnega pristopa lahko poglobili ekologijo, ki je sicer pretirano razumska in zato naravi sami tuja. Kreativna narava umetniškega pristopa po drugi strani človeku omogoča praktični angažma pri sicer nerešljivih ekoloških problemih. Eden takih pristopov je denimo litopunktura – akupunktura krajinskega ali mestnega prostora, ki sem jo razvil v prvi polovici 80-h let.
Verjetno mi ni potrebno ponovno razlagati, kaj litopunktura je – ali pač? Litopunktura je praktično udejanjenje zgoraj opisanega trikotnika. Postavljanje kamnitih stebrov na določenih točkah v prostoru je umetniško dejanje, ki pa nujno vključuje neko posebno vrsto poglobljene ekologije imenovano »geomantija«. Brez geomantije, kot znanja o nevidnih (vitalno-energijskih) razsežnostih Zemlje in pokrajine, namreč ni mogoče vedeti, kam točno postaviti »akupunkturne igle« v naravi. Ampak njihova služba življenju bi bila močno omejena, če ne bi vključevala duhovnih razsežnosti.
Duhovnih razsežnosti pa se ne bi dalo vključiti v litopunkturo, če se ne razvije ustreznih orodij, s katerimi se da komunicirati z zavestjo Zemlje in narave. Komunicirati pomeni pogovarjati se. Ampak kakšen jezik naj pri tem uporabimo, če pa narava ni razumsko bitje kot je človek?

Tako me je pot vodila do odkritja, da obstaja pozabljeni »univerzalni jezik«, ki ga dojemajo tudi druga bitja iz našega naravnega okolja in ne samo človek. Ta jezik je v osnovi likovni jezik, sestavljen iz geometrijskih likov, simbolov, barv, vibracij…Davne kulture so ga denimo poznale v obliki piktogramov ali keltskih pletenin. Dandanes se izraža v obliki tako imenovanih »krogov v žitu«, čudovitih stvaritev naravne inteligence, ki se ne pojavljajo samo na Angleškem, ampak občasno tudi pri nas.
Na osnovi študija vseh teh in podobnih pojavov »univerzalnega jezika« sem razvil jezik kozmogramov kot obliko komuniciranja z zavestjo Zemlje in narave. Beseda »kozmogram« ne pomeni, da so ta znamenja vesoljske narave. Beseda »kozmos« namreč ne pomeni fizičnega vesolja, temveč označuje univerzalni red, ki utripa znotraj vsakega delca življenja, znotraj narave in znotraj nas samih. V tem smislu prevedeno bi beseda »kozmogram« pomenila »znamenje (pismenka) celote«.
Ker so kozmogrami že po svojem bistvu izraz univerzalne celovitosti, se jih ne more uporabljati za delne ali sebične namene. Vsak kozmogram je oblikovan na osnovi dolgoročnega dialoga med umetnikom/oblikovalcem in danim prostorom, je izraz tega pogovora samega in zato utemeljen v principu sobivanja in sodelovanja med človekom, naravo in prostorom. Kozmogrami so po svojem bistvu znamenja harmonije, zato ni slučajno, da jih pogosto oblikujemo v krogih kot najbolj popolni geometrijski obliki.
Kako pa se potem lahko zgodi, da nekateri ljudje menijo, da skozi kozmograme delujejo človeku nevarne ali celo rušilne sile?
Če vprašate mene, potem lahko naštejem nekaj verjetnih vzrokov.

Prvič, ljudje zahodne civilizacije občutimo podzavestni strah, če se srečamo z resničnimi silami Zemlje in narave. V zadnjih stoletjih smo se toliko odtujili naravi, da se ne počutimo več doma v njenem svetu, sestavljenem iz precej močnih in s človekovo pametjo neobvladljivih sil, delujočih znotraj organizma Zemlje. Mati Zemlja ni le romantična slika narave, temveč močna ženska, Gaja, sposobna preživljati in reciklirati neskončne množice različnih sil in bitij, vključno s človekom. V kozmogramih se da občutiti njeno resnično naravo, ker so pač ustvarjeni v dialogu z njo.
Drugič, evropska kultura je bila med 16. in 18. stoletjem žrtev pogroma, ki se ga da primerjati s pogromom nad Židi med zadnjo svetovno vojno. V tistem času je inkvizicija pod vodstvom Dominikanskega cerkvenega reda iztrebila domala vse žene in može, ki so negovali evropsko tradicijo povezanosti z Zemljo in naravo. Žrtve grmad so bile zeliščarke, šamani, babice, zdravitelji…Menim, da je od takrat v podzavest evropskega človeka vtisnjen strah pred vsem, kar odseva čudežno moč in globinsko lepoto narave.
Naravo sicer sprejemamo kot svoje okolje, ne pustimo je pa več do svojega srca. Zadržujemo je zunaj sebe, kar nas vodi v samo-odtujitev in končno v vlogo razdiralcev naravne harmonije. Verjamem, da mnogo ljudi svoj podzavestni strah pred ponovnim sodelovanjem in sobivanjem z naravo projicira na kozmograme, ker čuti, da iz njih seva spoštovanje do resnične moči in bistva Zemlje in narave.
Ampak, ljudje božji, saj to je vendar tista moč in tista harmonija, ki omogoča naše lastno življenje! Ni modro žagati veje, na kateri sedimo!
Tretji vzrok za negativni odnos do litopunkture in jezika kozmogramov vidim v tem, da smo ljudje navajeni superiornega odnosa do Zemlje in narave; dialoški način dela z njo, kakršnega skušam razviti skupaj s sodelavkami in sodelavci doma in po svetu pa pogosto ne najde odziva v sodobni družbi in naši kulturi.

Odkar je človek začel v antiki razvijati razumsko mišljenje in se je Zemlji postopoma odtujil, je prevladalo mišljenje, da je treba naravo krotiti kot nevarno sopotnico in jo držati pod kontrolo. V imenu svoje domnevne pravice do kontrole nad naravnimi silami, so se kulture zadnjih dveh tisočletij domislile najrazličnejših načinov zatiranja naravnih sil in zemljine inteligence. Dandanes sicer Zemljo in naravo kar dobro obvladujemo – hkrati pa se ne moremo izogniti nepredvidljivih naravnih nesreč. Ali res želimo nadaljevati po tej poti?
Z delom osnovanim na geomantiji, litopunkturi in jeziku kozmogramov skušamo temu nasprotno naravi priznati njeno samobitnost in počastiti njeno življenjsko moč. Pogosto je namen takšnega dela prav ta, da bi nekemu kraju, oropanemu njegove prvobitne lepote in življenjske moči, ponudili možnost, da spet zasije v svoji popolnosti in začne ponovno opravljati svojo nalogo v organizmu pokrajine ali mesta.
Mar se na mednarodnih konferencah zadnji dve leti ne odločamo, da bomo varovali naravo in življenje Zemlje, saj je identično z našim osebnim življenjem? Prepričan sem, da lahko umetnost v trikotniku z duhovno prakso in poglobljeno ekologijo (geomantijo) ponudi vreden prispevek k tem naporom.

VOŠČILO LJUBLJANI OB NOVEM LETU 2009

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

Vidim tvoje prebivalce, kako zaverovani v svoje misli hitijo po tlakovcih tvojih ulic, ali se zapirajo za vrati svojih stanovanj razpršenih po tvojem telesu. Saj vendar nisi zgolj predmet vsakdanje rabe! Želim ti, da bi te lastni prebivalci opazili kot nebeško bitje razprostirajoče svoje razsežnosti po koščku slovenske zemlje. Kolikokrat sem se poglabljal v tvoje svete kraje, komaj opazna mesta, ki žarčijo s svežo življenjsko silo ali pa tiste, skozi katere se da začutiti tvoja osebna duša! Kako je mogoče, da jih komaj kdo opazi, da načrtovalci novih mestnih karejev ne pokleknejo na tvoja tla, da bi občutili utrip tvojega bitja, preden se odločijo, kje in na kakšen način bodo tvoje svetlobno telo ovesili z novimi gradbenimi utežmi?

Vidim turiste kako postopajo po tvojih ulicah, si ogledujejo tvoje znamenite stavbe in preštevajo letnice njihovega nastanka. Srečen sem, ker si obiskovana. Ampak kako? Želim ti, da bi tujci tvojemu bistvu odprli svojo srčno in ne le razumsko inteligenco. Da bi se ne bali dotika s tvojim duhovnim jedrom, da bi dovolili izmenjavo navdiha med tabo in sabo. Tedaj bi končno doživela priložnost, da z nami podeliš svojo modrost, ki jo tisočletja zbiraš v svoji kotlini.

Mar Plečnikovo Tromostovje s svojo geometrijo in Robbov angel iz Stolnice ne pripovedujeta o tvoji skriti povezavi z Venero, zvezdo večernico? Tudi v tvojem imenu je shranjen namig na zvezdo ljubezni. Mar tvoja reka ni bila Keltom ena najbolj svetih rek v Evropi, menda druga za francosko Seino? Šestkrat Ljubljanica umre v podzemnih jamah in sedemkrat se ponovno rodi, preden priteče z Barja. Kako je mogoče, da tisoči tacamo po tvojih tleh in komaj kdaj prisluhnemo tvojemu neslišnemu jeziku, s katerim pripoveduješ večne skrivnosti?

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

V Novem letu ti želim, da se do kraja razcveti nova vloga Grajskega hriba, kjer utripa tvoj sončni pletež, tvoj vitalno-energijski center, srčika tvoje bio-energijske moči. Prav na tem mestu, na glavi hriba, si pred leti doživela hudo rano zasekano v skalnati vrh. Naj se ti do kraja zaceli! Naj se ti z novim življenjem na Gradu povrne ustvarjalna moč in sposobnost, od tod napajati vse bližnje in daljne dele svojega mestnega telesa!

Želim ti, da bi bili oblikovalci tvoje nove železniške postaje toliko občutljivi in spoštljivi do tvojega duhovno-energijskega tkiva, da bi našli način, kako severni del tvojega telesa povezati z njegovim južneje ležečim jedrom. Že graditelje Južne železnice si v času Avstro-ogrske monarhije prosila, da Navja, predstavljajočega tvoj center preobrazbe in regeneracije, z gradnjo železniške proge ne odtrgajo od kreativnega vidika tvojega krajinskega organizma, osredinjenega okrog Tromostovja. Zaman. Tokrat ti želim več sreče!

Naj se ti končno uresniči želja, ponovno doživeti zaokroženo celovitost svojega prostora. Nekdaj si bila opasana z zidom in na ta način povezana v celoto. Prebila si ta utesnjujoči obroč in se razlila čez polja in barje. Zdaj potrebuješ drugačno vrsto povezanosti. Potrebuješ centrifugalno silo, ki bo težo novo nastajajočih mestnih satelitov, lebdečih v zraku in izčrpavajočih tvojo ustvarjalno moč, znala vpeti v tvoje jedro. Namesto da svoje moči vlagaš v prizemljevanje svojih porednih otrok, boš lahko prosto razvijala svojo ustvarjalnost in življenjsko radost. Naj se ti povrne blagoslov zaokrožene celovitosti!

Ljuba Ljubljana, ob Novem letu 2009 ti želim, da bi bila ljubljena!

Marko Pogačnik

Pismi na rob bloga v spletnem časopisu Pozitivke z naslovom »Ali kozmogrami res škodujejo«

Spoštovani Marija Plazar in Suzana Stančič!

Povsem razumem vajino zaskrbljenost za vse neprijetno in kar grozno kar se dogaja okoli nas. Ali se vama ne zdi malo pretirano naložiti krivdo za nekaj, kar je planetarnega značaja, na moja pleča?
Množično histerijo uperjeno proti mojemu delu je Lado Florjančič začel potiho in jo spretno vodi na tak način, da nisem nikoli imel možnosti poslušati njega, se soočiti z njim in povedati svojega pogleda na stanje stvari. Torej ni res, da se ne želim pogovarjati. Ko je 29. aprila 2009 v Primorskih novicah dal vedeti, da začenja kampanjo za uničenje mojega dela sem mu v istem časopisu odgovoril 28. aprila in še 9.maja.
Seveda mi ni vseeno, če slišim, da po Vipavi deli lističe na katerih že piše kakšne težave doletijo ljudi na osnovi mojega umetniškega in duhovnega dela. Ljudje morajo samo še obkrožiti ustrezno težavo, pa je zadeva zrela za obsodbo. Ne nameravam se boriti proti tako zahrbtni dejavnosti,.
Ali vaju smem spomniti na vzorec množične psihoze, ki jo iz zgodovine poznamo kot »lov na čarovnice«? Sprožila ga je neka papeška enciklika ob koncu 15. stoletja. Če se zgodijo reči, ki jih ljudje ne razumemo, potem je treba za to narediti krivega nekoga, »ki čara«. Na ta način so v Evropi med 15. in 18. stoletjem pobili več deset tisoč ljudi. Kaj pa če so domnevne težave, ki jih imajo ljudje po Vipavski dolini posledica te vrste programirane psihoze? Če nekdo vztrajno trdi, da kozmogrami povzročajo raka (brez enega dokaza! tisto o neki ulici na Jesenicah je izmišljotina – jaz tam nikdar nisem postavil litopunkturnih stebrov – postavil jih je Robi Lavin na prošnjo prebivalcev, ker so opazili pogostnost raka v tej ulici – torej sta bila vzrok in posledica namerno zamenjani!) potem se v ljudeh sprožijo instinktivni strahovi, da bodo zboleli.

Pa še to: Robi Lavin je mag. Lada Florjančiča že lani v javnem in objavljenem pismu opozoril, da govori dvojno neresnico in vendar to lajno ponavlja naivnemu novinarju v 9. številki letošnje Mladine, ki te strašne obtožbe ni niti preveril! S to dvojno neresnico me de facto označi za potencialnega morilca.
Ali niste opazili, da si je Lado Florjančič za izhodišče izbral dualistično sliko sveta? Ali ni to isti zastarel pogled na resničnost, ki dandanes vlada odtujenemu svetu in generira neprestane vojne med ljudmi in uničujoče nasprotje med civilizacijo in naravo? Pri Ladovi dualistični varianti so na eni strani bojne črte hudobna bitja iz vesolja, ki bojda nameravajo uničiti naš planet, na drugi strani pa ubogo človeštvo, mi navadni ljudje, katere mora nek »oče« varovati in reševati. Pri tem so vloge jasno razdeljene: jaz naj bi bil v vlogi pomočnika razdiralnih sil iz vesolja, on pa je »duhovni priprošnjik« (kot sam sebe imenuje) malih ljudi, ki so v nevarnosti.
Mar preobrazba takšnega dualizma ne spada med osnovne pogoje napredovanja na duhovni poti? Mar nas duhovni učitelji že stoletja ne učijo, da ne gre obtoževati druge, temveč iskati vzroke za težave znotraj nas samih? Če smo si na jasnem, da človeštvo s svojim ravnanjem ogroža življenje planeta Zemlje, zakaj bi iskali krivce po vesolju? Raje se odločimo za delo pri lastni preobrazbi in celostni ekološki osveščenosti, ki vključuje tudi duhovne razsežnosti ekologije.

Če mene vprašate zakaj je mogoče, da Vlado Florjančič kot odličen zdravitelj tako napačno dojema moje delo je moj odgovor jasen. V svojih knjigah Zemeljske spremembe in človekova preobrazba in pa Preobrazba Zemlje kot osebni izziv na 500 straneh obširno pripovedujem o dogajanjih na planetu po letu 1997, ko se je sprožil samo-zdravilni proces Zemlje. Na kratko povedano, so se od takrat temeljni frekvenčni toni na katerih je zgrajena naša resničnost, začeli spreminjati. Tisto kar zagotavlja bodočnost življenju in vsem nam, ni več na starih nivojih, temveč se spreminja. Verjetno je, da Vlado teh novih tonov zemeljskega stvarstva ne pozna in meni, da so nenavadne (ampak vselej harmonične!) vibracije ki jih zaznava ob kozmogramih vzrok zla.
Ljudje božji ali ste padli na glavo! Saj vendar lahko pogledate v katero od mojih 80 knjig, ki so izšle v 13 jezikih in se prepričate, da sem strokovno dovolj podkovan in odgovoren, da opravljam svoje delo. Saj nisem nek potuhnjen vrag, ampak opravljam vse svoje delo javno in kot predsednik Društva ZA SOŽITJE ČLOVEKA, NARAVE IN PROSTORA. Ali ime ne pove, da se ne ukvarjamo z duhovnim nasiljem temveč s pozitivnimi nameni? Hočete reči, da lažemo, ali da smo tako naivni, da ne vemo kaj delamo?
Kaj ko bi Lado Florjančič svoje sijajno zdraviteljsko delo raje nadgradil s kakšnim dobrim delom za Zemljo in človeštvo, namesto da se gre kavbojce in indijance? Tako kot sta doživeli ve dve, sem se tudi jaz magistru Ladu Florjančiču v Primorskih novicah 9.5.2009 javno zahvalil, ker mi je kot zdravitelj pomagal sredi 80-h let in sem priznal njegovo odličnost. Ta pa ne opravičuje nasilja, ki ga počne v okviru tako imenovanega »boja proti duhovnemu nasilju«.

Ne jezite se prosim nad mojimi šalami in pogumno naprej po duhovni poti, ki nas včasih pač postavi pred hude preizkušnje in negotovosti. Srčna inteligenca vedno ve, kaj je res in kaj ni.
Pozdrav od Marka (Pogačnika)!