GEOKULTURNI MANIFEST

Človeštvo je poročeno z bistvom Zemlje. Naše telo je spleteno iz njenih energij, njene zavesti in njene snovi. Ležimo tako rekoč v isti postelji. Kako je vendar mogoče, da smo skoraj povsem zanemarili ljubezenski odnos do bistva Zemlje? Ali ni morda tu skrit vzrok onkraj mnogih posameznih vzrokov, zakaj postajamo žrtve različnih nesreč naslovljenih s pojmom »podnebnih sprememb«?

V našem kulturnem krogu se je skoraj povsem izgubilo vedenje o intimni povezanosti med človeškim bitjem in telesom Zemlje. Le korak za korakom ponovno spoznavamo življenjsko-energijske sisteme, ki ne prežemajo samo človeškega večrazsežnostnega telesa, temveč tudi organizem Zemljinih pokrajin. Še več, začenjamo se zavedati, da je elementarna inteligenca narave ena in ista inteligenca, ki človeku omogoča, da misli, da se čustveno izraža, se spominja in da ustvarja v pogojih materialnega sveta.

Očitno so vezi spletene med bistvom Zemlje in človeškim bitjem tako usodne narave, da jih ni mogoče urejati zgolj s formalnimi postopki utemeljenimi na razumskih konceptih, kakršni so na primer ukrepi ekološke zaščite narave ali ukrepi proti globalnemu segrevanju ozračja. Ustvariti bo potrebno celo lestvico alternativnih orodij s pomočjo katerih bi, usklajeno z bistvom Zemlje, lahko obnovili presahle odnose med človekom in Gajo, dušo Zemlje..

Nekateri pomembni koraki, usmerjeni k vzpostavitvi planetarne kulture uglašene z bistvom Zemlje, so bili v zadnjih desetletjih na globalni ravni že storjeni:

  1. Ekološko naravnana zavest in z njo uglašena dejanja predstavljajo prvi korak, v katerem se zrcali volja človeštva, spremeniti svoj odnos do planeta Zemlje.
  2. Sledi drugi korak, sestavljen iz različnih pobud, kako ozavestiti večrazsežnostno naravo Zemlje in njenega stvarstva, vključno s človekom kot delom Zemljinega vesolja. Na osnovi teh pobud nastaja umetnost in izkustvena znanost »geomantije« kot oblike celostne ekologije. Geomantija predstavlja poskus razviti metode, s pomočjo katerih bi človek moderne dobe lahko razumel razprostranjenost življenjske moči v pokrajinah Zemlje, poskus, kako človeku omogočiti dojetje manj znanih (nevidnih) razsežnosti bivajočega.
  3. Sodobna ekološka in civilizacijska kriza zahteva še naslednji korak v smeri utemeljitve nove partnerske kulture na Zemlji. Ponovno bo potrebno odkriti na ljubezenskem odnosu utemeljene razsežnosti partnerstva med človekom in Zemljo in jih prevesti v dejanja. Potrebno bo razviti takšno vrsto kulture bivanja, ki bo omogočala tako nadaljnji razvoj človeškega bitja, kakor tudi nadaljnji razvoj Zemlje skupaj z vsemi njenimi bitji in razsežnostmi. Kaj če takšno, že razvijajočo se kulturo, imenujemo »Gaja-kultura«? Morda »Geakultura« ali kar »Geokultura«?

Da bi Geokulturo lahko razvili, je potrebno najprej preobraziti različne razumsko naravnane dogmatične koncepte o naravi Zemlje in o naravi človeškega bitja – in skladno z novimi spoznanji spremeniti kulturna pravila in pravne zakone.

  1. Kdo je Gaja?

Najprej se je potrebno vprašati, kdo Gaja ali Gea kot utelešenje bistva našega planeta je:

  • Gaja predstavlja noosfero (sfero zavesti) planeta Zemlje. Kot elementarna zavest prežema vsa bitja življenjske tkanine Zemlje, naj bo pokrajine, živali, elementarna bitja, ljudi, atome, gore, oceane, vodne kaplje itd. Uteleša življenje obnavljajoč princip našega domačega planeta.
  • Sledeč antičnemu izročilu, Gajo naslavljamo s pojmom Boginje, s čimer se poudarja dejstvo, da Gaja ni identična samo z delci zavesti razporejenimi vsepovsod v tkanini življenja. Hkrati obstaja tudi kot kozmično bitje, namreč kot vodilni princip in usmerjevalka te zavesti. Brez te njene razsežnosti se ne da zamisliti, kako bi lahko prišlo do duhovnega stika in komunikacije med Gajo in človeštvom.
  • Gaja, kot Zemljo oživljajoče bitje, se lahko pojavlja v različnih oblikah – pač v odnosu do danega kulturnega izročila ali v odnosu do vodilne podobe sveta, značilne za določene pristope – lahko je to magična slika sveta, šamanska, versko obarvana, geomantična ali znanstvena podoba.
  • Ženski vidik Gaje dopolnjuje njeno moško počelo. Lahko ga označimo z izrazom »duh Zemlje«. Njegova vloga bi bila vzdrževati zavest o duhovni vlogi Zemlje živo in ohranjati spomin na identiteto vseh bitij njene narave.
  1. Skupnost vseh bitij

V zadnji dveh stoletjih smo do dobršne mere ukinili rasna razlikovanja med ljudmi. Vendar to ne zadostuje:

  • Zavedati bi se morali, da mir na Zemlji ni mogoč, dokler na druga bitja Zemlje ljudje gledamo kot na manjvredna; dokler jim ne priznavamo enakih pravic do bivanja v skladu z lastnim bistvom, kot jih priznavamo soljudem. Rastline, živali, kamni in elementarna zavest Zemlje niso naši podložniki temveč različni obrazi naše partnerke, s pomočjo katerih lahko Gaja različne pravzorce življenja uteleša na zemeljski površini.
  • Vsa ta bitja predstavljajo ustvarjalne potenciale, s pomočjo katerih Zemlja človeštvo nagovarja, oziroma skuša sodelovati z nami.
  • Namesto demokracije, kakršna obstaja zgolj med ljudmi, bo potrebno razviti bistveno širšo planetarno skupnost, znotraj katere bo vsak član geokulturnega občestva našel svoje spoštovano in varno mesto.
  1. Človekovo samo-spoznanje

Ne bo mogoče uresničiti novega in osrečujočega partnerstva med človekom in Zemljo, dokler človek sam ne postane to, kar v svojem bistvu je.

  • Prvi in nujni korak vodi v smeri samo-spoznanja in iskanja odgovora na vprašanje, kdo sem jaz, človek, kot križišče različnih svetov in bitij?
  • Naslednji korak vodi k vztrajnemu vzdrževanju notranjega miru, osredinjenosti v lastni srčiki in ozemljenosti.
  • Za tem nas čaka še tretji korak: razvijanje etično utemeljene življenjske prakse, odgovorne do sveta, nahajajočega se v fazi stalnih sprememb in preobrazb.
  1. Samostojna duhovna pot

Ne bo mogoče uresničiti novega in osrečujočega partnerstva med človekom in Zemljo, če ne preoblikujemo tradicionalnih verskih predstav zanikujočih božansko bistvo Zemlje in njenega stvarstva.

  • Ločitev med območjem duha in območjem v materiji utelešene resničnosti je postala nevzdržna. Zemlja ni več nedoraslo dete patriarhalno zamišljenega Božanstva, temveč v sebi zaokroženo celovito (mikro-)vesolje. Vse kar pripisujemo pojmu kozmičnega se nahaja tudi znotraj avtonomnega zemeljskega vesolja. Slednji na naslednji ravni bivanja predstavlja holografski drobec sončnega sistema in zvezdnega vesolja.
  • Človek je medtem dovolj dorasel, da je sposoben odgovorne in svobodne odločitve, kako se povezovati s srčiko Vseobsežnega – z Božanstvom – in z jedrom svojega lastnega bitja.
  • Poiskati bo treba načine, kako v okviru Geokulture oblikovati odnos do svetosti Zemlje, njenih bitij in Božanstva – tako na duhovni kot praktični ravni. Predpogoj je pripravljenost, odpreti srce bitjem soustvarjalcem zemeljskega vesolja in pripravljenost razviti pogovor (komunikacijo) z njimi.
  1. Vzgoja

V okviru geokulturne vizije je nujno premisliti in preobraziti moderni šolski sistem.

  • Največ pozornosti bi bilo treba posvetiti občutljivosti otroka, same po sebi odprte za vse različne razsežnosti bivajočega – njegove sposobnosti razumskega mišljenja pa razvijati kot drugotne. Prve stvari na prvo mesto! Ljudje, katerih občutljivost za bivajoče je prebujena, se bodo po naravni poti razvili v ljubeče in soustvarjalne partnerje zemeljskega vesolja.
  • Drugič, vzgojni proces naj mlademu človeku pomaga, spoznati samega sebe kot večplastno bitje, medtem ko se njegova igra in ustvarjalnost odvijata v okolju nič manj mnogoplastnega sveta.
  • Da bi se otroci lahko znašli v svetu, kjer delujejo sile iluzij, ki nočejo, da se človek prebudi in ozavesti svoje bistvo, jih je potrebno utrditi v njihovi sposobnosti razlikovanja med tem kar je res in kar resnici ne odgovarja.
  • Šolski sistem bi moral otroku pomagati najti svoje ustvarjalno mesto in svoj namen v razširjeni planetarni skupnosti. Le tako bo lahko kot odrasli človek prispeval svoj delež k razvoju človeške skupnosti in Zemeljinega vesolja.
  1. Življenjsko izobilje

Zemlja je planet plodnosti in življenjskega obilja. Če velik del človeštva trpi pomanjkanje življenjskih dobrin, pomeni, da naša civilizacija na napačen način ravna z resursi Zemlje. Če hočemo nesrečne okoliščine spremeniti, ne zadostuje popravilo predpostavk na katerih sloni moderna ekonomija.

  • Morali bomo kot posamezniki zbrati pogum in modrost, odpreti se različnim ravnem večdimenzionalne Zemlje, kjer Gaja hrani svoje neizčrpne zaloge življenjskih moči. Da bi tak korak lahko storili, bo potrebno najprej razgraditi razumske zadržke glede življenjske resničnosti kot večdimenzionalnega organizma.
  • Raba neizčrpnih in vsem bitjem prosto dostopnih zalog Gajine energije je smiselna in življenju prijazna samo pod pogojem, da je povezana s preobrazbo enostranske razumske zavesti in s kolektivno odločitvijo človeštva, vztrajati pri visokih etičnih merilih v odnosu do Zemlje in vseh njenih bitij, vidnih in nevidnih.
  • Ponovno je potrebno vzpostaviti krogotok izmenjave med človekom in svetovi Zemlje oziroma narave. Dandanes jemljemo Zemlji, kar potrebujemo, porabimo in ostanek zavržemo. Ne spoštujemo pravila krogotoka, temveč hitimo po enosmerni cesti, ki nas vodi k duhovnemu uboštvu človeka in izropani Zemlji.
  • Krogotok dobrin se da obnoviti tako, da najprej sebe vprašamo, kaj lahko Zemlji in njenim bitjem dajemo. Človek nosi v sebi različne duhovne in ustvarjalne sposobnosti, zmožne odpreti nove perspektive razvoju Zemlje in njenih življenjskih svetov. Ni malo tega, kar človek lahko podari življenju, da bi se krogotok življenjskega obilja lahko obnovil.
  1. Umetnost geomantije

Zemlja je z zavestjo prepojen planet z lastno usodo in nalogo v vesolju. Gaja, bitje Zemlje, ne more trajno vzdrževati življenja na površini planeta, če njena žarišča življenjske moči in elementarne zavesti, razporejena po naravnih in mestnih pokrajinah, niso prosta dihati in delovati usklajeno z njenimi zamislimi. (Naša, v tem smislu ignorantska civilizacija, je mnoge med njimi blokirala.) Umetnost geomantije smo razvili, da bi se človek lahko zavedel, kako pomembni za ohranjanje življenja na planetu so njegov vitalno-energijski organizem, elementarna zavest Zemlje in njene sakralne razsežnosti. Vse to na novo odkrito znanje pa ni izpolnjeno, dokler se ne uresniči.

  • Če hoče človek sodelovati pri razvijanju Geokulture, bi se moral vztrajno vaditi pri dojemanju in prepoznavanju življenjskih sil, zavesti in dušnega bistva Zemlje ter njenih bitij razporejenih na različnih ravneh bivanja.
  • Pri razvoju mest, pri gradbenih dejavnostih in pri oblikovanju krajine bi morali upoštevati izsledke geomantičnih raziskav danega okolja, posebej ko so v igri vitalno-energijske in elementarno-zavestne funkcije pomembne za Zemljo kot celoto.
  • Potrebno je določiti pravne norme varovanja tistih krajev in območij na zemeljski površini, ki so temeljnega pomena za zdravje ter življenjsko moč planeta in jih politično uveljaviti. Slavljenje svetosti takšnih krajev ni nič manj pomembno. V ta namen je potrebno razvijati sodobni zavesti primerne in na orodjih sodobne umetnosti temelječe ritualne oblike.
  1. Novi prostor

Gaja je dinamično neprestano se razvijajoče bitje. Življenju vedno znova ustvarja nove pogoje bivanja in pri tem obnavlja tkivo prostora in časa, da bi lahko vsem bitjem, bodisi vidnim ali nevidnim ponudila najboljše možne pogoje za njihov (naš) razvoj.

  • Soočena z nevarnostjo, da se lahko pod pritiskom sodobne neuravnovešene civilizacije zruši življenjski organizem Zemlje in narave, je Gaja začela ustvarjati nov časovno-prostorski temelj obstoja, sposoben nositi tokove razvoja v smeri bodočnosti.
  • Novi časovno-prostorski okvir bivanja prerašča meje logičnega dojemanja resničnosti. Sestavljen je na način večdimenzionalnega prostora, ki ponuja v sem bitjem, vidnim in nevidnim, možnost bivanja na Zemlji v miru in ustvarjalni interakciji.
  • Novo nastajajoči prostor bivanja je predvsem etična kategorija. Utemeljen je na ljubečih, zavestnih in so-ustvarjalnih odnosih med vsemi bitji vpletenimi v omrežje življenja na Zemlji, tudi tistimi bivajočimi na subtilnih ravneh Zemljinega vesolja.
  • Novi prostor resničnosti je že dandanes navzoč kot nosilec življenja na Zemlji, a ga ne moremo dojeti in v njem obstajati, če mu ne posvetimo zavestne pozornosti.

Zemlja je skupaj s svojimi bitji, vidnimi in nevidnimi, ponudila človeku čudovito možnost, utelesiti se v materiji in uživati lepoto in ustvarjalne potenciale utelešenega življenja. Gostoljubje smo deloma znali pretopiti v dragocene izkušnje in ustvarjalnost, deloma pa smo ga nesramno izrabili za uveljavljanje lastne moči in nadvlado nad so-bitji življenja.

Prišel je trenutek odločitve, po kateri od obeh poti nameravamo nadaljevati svoje bivanje na planetu. Edina pot vredna življenja je pot ponovne povezave z bistvom bivajočega in iz nje izvirajoče partnerstvo z Gajo, stvarnico življenja na Zemlji. Pot vodi skozi zahtevne preobrazbe naše zavesti in utelešenega sveta ob tem, ko nam Gaja odstira nove horizonte bivanja.

 

Marko Pogačnik, UNESCOv umetnik za mir, Šempas, 2008-2018