Trojna členitev slovenskega prostora

Večkrat sem že omenjal Triglavsko pogorje kot eno od peterih vrat vodečih v notranje svetove slovenskega prostora. Zdaj lahko točneje razložim kaj je njihova vloga. Omenil sem, da skozi njih kot med-razsežnostni portal vstopajo v slovenski prostor kozmične ideje in pravzorci, ki predstavljajo temelj razvoja življenja na Zemlji in njenih civilizacij. Nisem pa še povedal, da igrajo triglavska vrata vlogo vdiha za krajinsko svetišče Slovenije, kar pomeni, da je njihova naloga pritegniti v območje krajinskega svetišča sile Zemlje in vesolja potrebne za razcvet, ustvarjalno potenco in preobrazbo domačega prostora.

Pri tej vlogi pa ne smemo izpostaviti same gore z imenom Triglav. Dejansko je področje vdiha veliko večje in obsega skoraj vse območje triglavskega narodnega parka do tromeje z Avstrijo in Italijo na eni strani, do Bovca na drugi in Blejskega jezera na tretji. Tako obširno območje vdiha se deli na tri enote. V sredini je gora Triglav s tremi vrhovi in sedmerimi jezeri ob vznožju – slednja predstavljajo žensko (jin) ravnotežje moški (mineralni, jang) naravi gore.

V zaledju Triglava je sedem dolin, ki predstavljajo vzročni svet, iz katerega se z impulzi Zemljinega vesolja napaja Triglav in skozenj slovenski prostor. Mednje spadajo Krma, Kot, dolina Vrat, Martuljek, Pišnica, izvir Save Zelenci in Trenta. O njih bo govora v enem naslednjih poglavij.

Triglav sam deluje kot antena za sile, ki nam pritekajo iz vesolja. S tega vidika je gora videti kot tristrana piramida, skoznjo pa se iz vesolja kar naprej spušča podobna, enako mogočna in okrog obrnjena piramidalna oblika, ki seveda ni materializirana, ampak zgrajena iz finih svetlobnih membran. Kar Triglavu skozi severno steno – njegov hrbet – priteka kot vdih iz notranjosti Zemlje dopolnjujejo trikotniške membrane, ki prinašajo informacije in bitja iz medzvezdnega vesolja.

Tretji element pokrajine vdiha, ki je skoraj identična s Triglavskim narodnim parkom, sestavljajo trije sveti kraji, ki ležijo pred oprsjem Triglavskega pogorja. Če ležijo pred oprsjem pomeni, da so obrnjeni proti utelešenemu svetu Slovenije. V okviru sistema vdiha predstavljajo tri temeljne vzorce, ki določajo, kako se življenje v slovenskem prostoru organizira kot zavest, energijsko uteleša in uresničuje v obliki narave in kulture.

V mislih imam pokrajine Bleda, Ajdovskega Gradca in Bohinja. Tem trem arhetipskim krajinam Slovenije bo posvečeno eno naslednjih poglavij. Naj omenim samo to, da jih je v tej vlogi izbral že France Prešeren, ko je pisal pesnitev Krst pri Savici in se pri tem poglabljal v usodo slovenskega naroda v dobi nasilnega pokristjanjevanja.

 

Iz opisane pokrajine vdiha izhajajo tri nosilne osi slovenskega prostora.

Os celovitosti ali bela os teče čez Vipavsko dolino, Kras, Hrastovlje in po sredini Istre do rta Kamenjaka. Tam na vršičku Istre je kraj njenega izdiha.

Kreativna ali rdeča os poteka po sredini Slovenije čez Gorenjsko, Ljubljano, Dolenjsko in najde svoj izdih v Kolpi pri Rosalnicah.

Os preobrazbe ali črna os teče po hrbtu Karavank, čez Koroško, Štajersko do Prekmurja, kjer doseže svoj izdih ob izviru Sv. Vida pri Bukovnici blizu meje z Madžarsko.

Pri tem moram poudariti, da osi krajinskega svetišča niso nikakršne energijske linije, temveč sestavljajo nosilni vzorec, okrog katerega so nasnute posamezne pokrajine in kraji, podobno kot je človeško telo spleteno okrog hrbtenice. Posamezne pokrajine in kraji »visijo« na njih kot grozdi pri vinski trti. Na ta način se vpliv posameznih osi razteza na obe strani, v levo in desno, tako da je vsa dežela prekrita s tremi temeljnimi kvalitetami, ki jih one utelešajo.

Tudi ne misliti, da so vsi kraji, ki se denimo nahajajo vzdolž osi preobrazbe podvrženi stalnim spremembam, ki jih črna os spodbuja. Sploh ne! Vsaka pokrajina in vsak kraj pozna poleg svojega sorodstva s temeljno osjo tudi svojo lastno trojno členitev prostora. Tako se povsod, na vsakem koščku dežele, najdejo kraji, ki utelešajo ostali dve počeli, v tem primeru celovitost in ustvarjalnost. Sistem je podoben ruski igrači imenovani »babuška«. Znotraj večje figure Boginje je manjša in znotraj nje še manjša … Govorimo o krajinskem svetišču na prvo, drugo ali tretjo potenco.

---

 

Meseca avgusta 2016 sva za Terme Olimje z Mariko izklesala dva kozmograma v čast in zahvalo vodi. Kamna smo našli v bližnjem opuščenem kamnolomu. Stojita pred hotelom Breza.

 

Za soboto, 19. marca 2016 sem pripravil Delavnico za Celje, ki sta jo organizirala Galerija sodobne umetnosti Celje in Društvo za skupnostno umetnost in prostor KROG.

Risba prikazuje območje Delavnice, oblikovano kot romb (vreteno). Vreteno predstavlja moški vidik mandorle, mandorla pa seme bivanja.

Vse štiri oglišča romba so označena s kraji pomembnimi za Celje, a bolj ali manj odtujenimi svojemu bistvu in obteženimi z drugotnimi vlogami.

• Pečina na kateri stoji stari celjski grad prvotno predstavlja kraj kjer Zemlja vdihava impulze vesolja in pošilja v vesolje svoja sporočila življenja. (Element zraka)
• Terasa nad porečjem Savinje in Voglajne, kjer so ruševine rimskega Herkulovega templja je v resnici kraj posvečen rusalkam in drugim elementarnim bitjem vode, ki so prvotno naseljevala vodni prostor Celja (ta je dandanes tragično izsušen.) (Element vode)
• Kraj s cerkvijo in kapelo Sv. Maximiljana Celjskega (nasproti avtobusne postaje) je bil prvotno otok v vodnem svetišču Celja in kraj, kjer so zborovale živali. Je kraj globoke povezave z Gajo in njenimi bitji. (Element zemlje)
• Zaobljena gora, na kateri stoji cerkev Sv. Jožefa, povezana z ledinskim imenom »Skalna klet«, vzdržuje stik s podzemljem in prvinskim silami Gaje, v mitološkem jeziku imenovane »zmaji«. (Element ognja)
• Peti kraj, ki predstavlja Peti element, je dandanes nosilec teže Križevega pota – v resnici pa uteleša elementarno srce Celja.

Delo s Celjem je pomembno predvsem za Slovenijo kot celoto ker Celje skupaj s Postojno, Piranskim zalivom in Bukovnico v Prekmurju uteleša moško počelo za našo deželo.

---

ČLANKE O SLOVENSKIH KRAJIH OBJAVLJA MARKO V REVIJI AURA

ARHETIPSKA DEŽELA SLOVENIJE

S Krstom pri Savici je France Prešeren natančno označil območje arhetipske dežele ob vznožju Triglava. Pesnitev se dogaja na treh krajih, ki so dandanes vsi označeni z romarskimi cerkvami; na Blejskem otoku, pod Ajdovskim Gradcem in ob Bohinjskem jezeru.Kaj želim izreči s pojmom »arhetipske dežele«? Mislim na deželo, kjer so shranjeni in skrbno čuvani pravzorci, na osnovi katerih se plete slovenski prostor. Tri prostorske osi, izvirajoče iz osrčja Triglava, so pletilke prostorskih in vsebinskih kvalitet, ki zaznamujejo Slovenijo z njenimi izvirnimi vrednotami in življenjskimi potenciali. Ena teče čez Lipico do Rta Kamenjaka na dnu Istre, druga čez Ljubljano do Rosalnic ob Kolpi in tretja čez Karavanke, pa Koroško, do izvira Sv. Vida v Prekmurju.
Po tem takem hranijo trije kraji ob vznožju Triglava, ki jih je Prešeren izbral za pesnitev, ključe do bogastev domače dežele. Nikar misliti, da se jim ključe da kakorkoli iztrgati iz rok! Kdor bi poskusil, bi doživel veličino bitij, ki ključe čuvajo. To pa ne pomeni, da jih ne smemo ozavestiti. Nasprotno, brez človekovega zavestnega sodelovanja, ostanejo pravzorci le čudovita možnost.

Ni slučaj, da je pesnik izbral Bohinj kot kraj Črtomirove preobrazbe. Iz bojevnika za »staro vero« se je preobrazil v človeka nove dobe, označene s pojmom Kristusa, kot simbola vesoljnega reda, utemeljenega na počelu ljubezni in resnice. (Ko Bogomila seznanja Črtomira z uradnimi krščanskimi stališči, je vmes vrinjena kitica, ki ni podvržena dogmi o grehu in raju.)
Bohinj je kraj preobrazbe. Voda slapu Savice priteka iz vilinskega območja Sedmih triglavskih jezer, o katerem sem pripovedoval v članku Zaledje Triglava. Ko s tleskom pada na trdna tla, govori o začetku utelešenja. Spočetje odpre duši pot do utelešenja v udejanjenem svetu. V tem smislu si lahko dolino Bohinjskega jezera, ležečo globoko med gorami, predstavljamo kot maternico slovenskega prostora. Zarodek leži v vodnem telesu jezera, ki se širi visoko v atmosfero prostora.

Naklova glava je polotok, ki maternico jezera deli na dva dela, na podzemni svet in na območje visokih svetlobnih svetov. Ko Savica pri Ukancu steče v jezero, se najprej potopi v podzemlje in se tam poveže z močmi Gaje, Matere življenja. Naklova glava pri tem deluje kot skrivnosten prehod med globoko temo podzemlja in svetlobo utelešenega sveta. Ta prehod je realno ozadje zgodb o ljudeh, ki so v Bohinju izginili neznano kam. Zašli so v vzporedne razsežnosti Zemlje.

Potem ko obide Naklovo glavo, se bitje Savice dvigne visoko v zrak in se poveže z vesoljnim navdihom, ki sooblikuje življenjske tokove na Zemlji. Skladno s tem je »vesoljska« faza jezera označena z romarsko cerkvijo Sv. Duha, nahajajočo se med Naklovo glavo in Ribčevim Lazom. V bližini stoji litopunkturni steber, del sistema Alpske zvezde, čigar kozmogram prikazuje opisano dvo-polno naravo jezera.

Iz maternice jezera se rodi Sava Bohinjka. Nad tem »drugim izvirom« stoji cerkev Janeza Krstnika kot ustrezen simbol. Po krščanskih pravilih je novorojenca potrebno krstiti.

Sledeč Savi, pridemo, nekoliko dlje od Bohinjske Bistrice, do Ajdovskega Gradca. Visok skalnat zob nad Savo je v Prešernovem času verjetno še kazal ruševine iz prazgodovine, danes so že povsem preraščene. Spomin na kraj, odločilnega pomena za razmah življenjskega izobilja in ustvarjalne sposobnosti domače dežele, bi utonil v pozabo, če nebi nasproti, sredi polja, blizu vasi Bitnje, stala romarska cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Zdaj smo pri drugem poglavju arhetipske dežele. Njeni pravzorci so utemeljeni na medsebojnem delovanju moškega in ženskega principa. Skalnat zob na eni strani reke (Črtomirova »trdnjava«) uteleša moško počelo. Marijina cerkev na drugem bregu pa stoji na mestu, kjer zaznavam resonančne točke različnih planetov in ozvezdij. Nekatere so označene s črnimi kamni v sicer belem tlaku iz prodnikov, položenem pred vhodom v cerkev. Tudi njena posvečenost ženskemu Božanstvu in pa vnebohodu je ustrezna. Na njenem mestu vidim mogočno ženski bitje, utelešenje ženskega počela, kakršno utripa na ravni vesolja.

Za razliko od Bohinja in Bleda pa v območju med Sv. Marijo v Bitnjem in med Ajdovskim Gradcem vlada popolno zatišje. Kam so izginile ustvarjalne sile? So potonile v strašni bitki opisani v Uvodu h Krstu pri Savici? So žrtev bratomornega sovraštva, ki se še kar naprej razpihuje? Pesnik pravi: »Slovenec že mori Slovenca brata – kako strašna slepota je človeka!«
V omenjenem prostoru lahko zaznam širno kroglo kreativnih sil, ki se suče med Sveto Marijo in Ajdovskim Gradcem. Ampak od nje se v prostor širijo strele sumljivih, krvi podobnih, barv. Zdi se, da Ajdovski Gradec Slovencem sporoča, da je čas, da spremenimo vzorec usodne delitve na dva nasprotujoča si bloka moči, ki tako ali tako nikdar ne bosta mogla premagati eden drugega. Zgolj izčrpavata ustvarjalne sile, ki se tu naznanjajo in bi se hotele udejanjiti v slovenskem prostoru. Srčni center, ki ga zaznavam pod Ajdovskim Gradcem je komaj mogoče začutiti, a daje upanje.

Blejski prostor uteleša tretji sklop pravzorcev slovenske biti. V peti kitici Krsta, Prešeren z natančnimi potezami oriše blejski prostor kot »podobo raja«. Preveden iz pesniškega jezika, njegov oris pravi, da je potrebno blejski prostor gledati kot celoto. Bled kot celota hrani v svojih nedrjih pravzorec popolnosti, kakršen je namenjen slovenskemu prostoru, če je sposoben premagati dualizem, ki ga hromi in ozavestiti svojo pravo identiteto. Prešeren jo simbolizira z Bogomilo in Črtomirom, objetima na Otoku, kjer je nekdaj stalo svetišče Boginje ljubezni Žive.

Blejsko jezero je dvignjeno visoko nad dolini Save Dolinke in Save Bohinjke, kot da še ni utelešeno na Zemlji. V članku o Bledu, objavljenem leta 2013 v Auri, pripovedujem o jezeru mogočnih prvinskih sil, ki vre globoko pod dejanskim jezerom. Zdi se, da je moč teh sil, ki name delujejo kot angeli Gaje, duše Zemlje, dvignila Bled visoko v zrak. Kako si sicer lahko razlagamo, da voda jezera stoji višje od vode obeh rek?

V istem članku govorim o Bledu kot pokonci stoječem jajcu, v katerem je zapisan celoviti pravzorec Zemlje kot avtonomnega vesolja. Njegovo podzemlje predstavljajo omenjene prvinske sile. Iz sredine otoka – Prešeren ga imenuje »osredek« – pa se dviga navpična os, okrog katere se sučejo nebesna bitja. Tako se vzpostavita na Bledu podzemlje in nebesni svod »zgornjega sveta«. Okrog te osi se sestavi mandala »vodoravnega« utelešenega sveta. Osnovni takt mu dajeta silna skala Grajskega hriba s kronsko čakro na vrhu in na drugi strani jezera skupina gričev. Pesnik pravi: »…Blejski grad na levi strani, na desni griček se za gričem skrije.« Ti griči, kot so Straža, Kozarca in Dobra gora, utelešajo različna elementarna bitja in sile, ki ne smejo umanjkati v modelu popolne Zemlje. Ne smemo pozabiti tudi na srčno središče Bleda, ki se nahaja na glavi starodavnega nasipa, nekdanjega krajinskega svetišča, dandanes tik nad Festivalno dvorano. Njegov energijski sistem prepreda jezero in odzvanja na otoku.

Bohinj, Ajdovski Gradec in Bled skupaj utelešajo arhetipe, ki se želijo udejanjiti v širšem slovenskem prostoru in v življenju nas, prebivalcev, naj bomo ljudje ali sorodna bitja. Morali se bomo odločiti, »lubi Slovenci«. Lahko sledimo stereotipom, ki jih skuša uveljaviti sodobna odtujena civilizacija. Lahko pa prisluhnemo pravzorcem ob vznožju Triglava in začnemo utelešati našo resnično identiteto.

ŠTAJERSKA; DEŽELA GRALA

  Navadno se pojem Svetega Grala povezuje z vitezi Okrogle mize, kraljem Arturjem in angleško deželo. Kaj ima pri tem opraviti domača Štajerska? Tudi se mit o Gralu pojavlja v povezavi s Španijo, pa Francijo in seveda z Rimsko-Nemškim cesarstvom, katerega del so bile slovenske dežele. Očitna je vseevropska narava tega mita, čigar korenine segajo ne le do keltske, ampak še globlje, do neolitske dobe. Temu se ni čuditi, saj mit o Gralu govori o skrivnosti, kako nastane in se ohranja življenje na Zemlji – tudi o tem, kako na lahko se ta izjemni dar božanske Zemlje zapravi.

Ko govorim o povezavi med Gralom in slovenskim prostorom, imam v mislih pesnitev »Parsifal« Wolframa iz Eschenbacha, napisano na prelomu med 12. in 13. stoletjem. Pesnitev z več kot 800 verzi je spisana tako, da spretno prikriva svoje staroverske korenine. Med kopico nepotrebnih opisov, šele na sredini pesnitve izvemo, kaj pravzaprav Gral je. To se zgodi na velikonočni petek, ko Parsifal, po dolgih blodnjah iskalca Grala, naleti na puščavnika z imenom Trevriscent – brez da bi vedel, da se pogovarja s svojim lastnim stricem, bratom trenutnega Gralovega kralja, imenovanega Amfortas.

Parsifal v pogovoru izve, da je Gral čarobni kamen, sposoben darovati tri temeljne vrline življenja: (1) plodnost zemlje, (2) življenjsko izobilje in (3) ustvarjalni navdih. Druge inačice mita o Gralu povedo, da gre za čarobni kotel Boginje (maternico Gaje), izvir vsega dobrega, kar na Zemlji uživamo, naj gre za življenjske izkušnje, kakor tudi za pogoje, v katerih človeški rod lahko ustvarja. Hkrati Parsifal izve, da življenjsko izobilje na Zemlji ni samo po sebi umevno. Obstajata dva pogoja, da ga lahko uživamo. Prvi pogoj je vedno znova oživljena povezava Grala s kozmičnimi viri Božanstva. Drugič, človeški rod ne bi smel izgubiti povezave s tako imenovano »Gralovo družino«, njenimi vitezi in svetimi kraji. Prevedeno v logični jezik pomeni, da je za trajnostni razvoj življenja na Zemlji odločilnega pomena intimna vez človeškega rodu z vilinskim svetom – beri: elementarnim svetom Zemlje.

Prav tukaj se je po puščavnikovih besedah dandanes zalomilo. Trenutni Gralov kralj ni našel sebi primerne družice in je povrh še smrtno ranjen na območju genitalij. Beri: podrtemu ravnotežju med ženskim in moškim počelom bivanja sledi ekološki razkroj in z njim nezmožnost trajnostno ohraniti življenje na Zemlji. Edino upanje je Parsifal kot utelešenje novega rodu iskalcev resnice in neomajnih ljubiteljev etičnih načel. Ne da bi vedel, da je dedič krone, (mati ga je v divjino skrila pred truščem patriarhalne dobe in tako imenovanih »rdečih vitezov«) se je prebil skozi številne preizkušnje, dokler ni dorasel soodgovornosti za obstoj življenja na domačem planetu. Tako se je zgodilo, da je Parsifal šele tistega Velikega petka izvedel vse o sebi in o človekovi soodgovornosti za življenje na Zemlji.

Hkrati je poslušal zgodbo o poslednjem srečanju med Trevriscentom in svojim očetom v Španiji, preden je slednji umrl v dvoboju na Jutrovem. Potem pa stric, brez kakšnega razloga pripoveduje, kako je z barko potoval v Oglej in od tam čez slovenske dežele mimo Celja do Ptuja. Omeni, da je Hajdina pri Ptuju dom Parsifalovega deda Gandina in še, kako se je na turnirjih v Rogatcu boril s slovenskimi vitezi.

Glede na to, da pesnitev sicer ne omenja kakšnega konkretnega kraja, je očitno, da je pesnik, kot mimogrede, izdal skrivnost, kje se iskalci Grala lahko srečajo s kraji, povezanimi z izvorom življenja na Zemlji in kje najdejo gradove, kjer se v tedanjem cesarstvu ohranja resnica o svetem Gralu: na Štajerskem!. Pri tem zgodovina potrjuje, da je Wolfram resnico spretno skrival pred inkvizicijo. S polnim imenom namreč omenja samo kraje na desnem bregu Drave, kjer je tedaj »vladal« napredno usmerjeni Oglejski patriarh, ko pa gre za Ptuj na levem bregu, ime zamolči. Ptuj na levem bregu je pripadal območju salzburškega nadškofa, znanega po njegovih nazadnjaških načelih. Ptuj je pesnik skril za izrazom »tam, kjer se Grajena izliva v Dravo«. Grajena je še danes ime potoku, ki teče skozi Ptuj.

Pri Š(t)ajerski kot deželi Grala igra odločilno vlogo Boč. Boč je silna gora. Kot ogromen kit se dviga nad Dravskim poljem – s harpuno televizijske antene zapičeno v čelo! Mit pripoveduje, da je znotraj gore globoko jezero. Po jezeru plava barka in v njej junak, ki bo odrešil vklenjeno človeštvo, ko pride pravi trenutek.

Voda iz notranjosti Boča privre na dan na območju nekdanjega ženskega samostana Studenice. Za samostanom so trije močni izviri, od katerih je vsak v resonanci z enim od treh zvezdnih teles, Venero, Soncem in Saturnom. Sredi samostana je sedem nadaljnjih izvirov, dandanes povezanih v arhitektonsko celoto. Ti pa so v resonanci z lunino kvaliteto. Zdi se, da pritečejo skozi membrano v obliki Meseca. Igra moških in ženskih sil je tu temeljnega pomena. Na južni strani Boča, v Rogaški Slatini, pa voda iz trebuha Boča pride v stik z zemeljskimi zmaji (angeli Zemlje), tako da pride na dan bogata z minerali. Boč kot Gralova gora je na severu povezan s silami zvezd, na južni pa se razodeva kot življenjski sok Gaje. V pesnitvi je Boč imenovan »Munsalwasch«, kar se lahko prevede kot Mons Salvatis (Gora odrešitve) Boč, glede na to, da je nemško ime Boča »Wosch«.

Drug vidik mita o Gralu, pomemben za današnji čas, je vedenje o vzporednih horizontih resničnosti. O Gralovem gradu pesnik pravi, da se ga v pokrajini ne da videti. Če pa je človek uglašen z njegovo resnico, se ta nepričakovano pojavi. Parsifal, denimo, nepričakovano zajaha na njegovo dvorišče in je zvečer priča, kako Gral tri stotim vitezom deli želene jedi. Ker pa molči, ko vidi ranjenega vilinskega kralja in ga sočutno ne vpraša o njegovih mukah, se zjutraj, potem, ko je zaspal v grajski sobani, zbudi ležeč na golih tleh. O gradu ni sledu.

Življenje na zemlji se odvija tako, da sodelujeta dva različna časovno-prostorska horizonta. Eden je naseljen s človeško, drugi z vilinsko (elementarno) civilizacijo – tukaj izenačeno z Gralovo družino. Oba horizonta sta trenutno ločena med sabo, a se na izbranih krajih na planetu prepletata med sabo in tako omogočata sodelovanje obeh evolucij.

Pesnitev v primeru Štajerske nakazuje, da je območje prepletanja obeh horizontov označeno s Ptujem, Črno goro (imenovano tudi »Ptujska«) in gradom Borl. Zgodovina fevdalne oziroma krščanske dobe je vse tri kraje močno izmaličila. Hrib na katerem stoji Ptujski grad kaže ob vznožju sledove zemeljskega nasipa, po katerem so se romarji v predkrščanski dobi bližali središču, ki ga danes zaseda grajska stavba. Opišem ga lahko kot vertikalno os, okrog katere v smeri navzgor in navzdol oscilirata omenjena časovno-prostorska horizonta, kar je nekdaj omogočalo prehajanje iz ene v drugo plast resničnosti.

Grad Borl stoji na silni pečini tik na tokom Drave. Uteleša moške sile v njihovi najbolj čisti postavi. Ko sem ga prvič obiskal leta 1993 se mi je predstavil kot velikan popolne rasti in z rastlinsko krono na glavi. Dandanes je stare Drave le še za mišji rep, ker vodo pobira elektrarna. Grajska skala je vsa presušena in je začela razpadati.

Ptujska (Črna) gora že s svojim prvotnim imenom pove, da drži v rokah ključ do paralelne resničnosti, dandanes pogosto označene s pojmom »črne luknje« – kot okna v neznan svet. Sam raje uporabljam izraz »medrazsežnostna vrata«. Črna gora uteleša portal, skozi katerega naj bi se dalo vstopiti v vilinski svet (na območje »Gralovega kraljestva«). Kraj so Jezuiti izbrali za povsem drug namen, pritegniti v katoliško cerkev ljudsko občestvo po tem, ko je minil potres Reformacije.

Če seštejem usodo vseh treh nosilnih krajev, moram spomniti na prej opisano usodo Amfortasa, trenutnega Gralovega kralja, in odsotne vilinske kraljice.

LJUBLJANSKI ZMAJ

Ravnodušnost, s katero sodobniki toleriramo zmaja na ljubljanskem grbu, je značilna za civilizacijo, ki je zgubila spomin o osnovah življenja na Zemlji in v vesolju. Davne kulture pač niso poznale znanstvenega jezika, da bi lahko govorile o atomski energiji. Namesto logičnega, so uporabljale slikovni jezik. Mar bi se dalo moderno izkušnjo atomske sile bolje predstaviti kot s podobo ljubeče pošasti imenovane »zmaj«?

Ko omenjam »ljubečo pošast« ciljam na zlitje vzhodnoazijskega in evropskega lika zmaja. Medtem ko v zahodni mitologiji zmaji nastopajo kot dinozavrom podobne pošasti, ki letno požrejo večje število devic, jih na daljnem vzhodu poznajo kot prinašalce sreče in blagostanja. Ali je tak razkorak med vzhodnimi in zahodnimi podobami zmaja lahko resničen?

Razkorak je resničen, ker zmaji označujejo prvinske kreativne sile Zemlje, ki so jih stari Grki poimenovali s pojmom »kaosa«. Iz tega prvinskega stanja, v katerem so na enakovreden način vsebovane tako rušilne kot ustvarjalne sile, se postopoma oblikuje kozmični red, imenovan »življenje«. Sodobna izkušnja atomske energije takšno vseobsežno naravo zmajevih sil potrjuje. Po eni strani izkušamo atomsko energijo kot smrtonosno, kot v primeru Černobila ali Fukušime, po drugi strani pa vemo, da vsak delec v materiji utelešenega življenja jaha na hrbtu zmaja – sila vsebovana v vsakem atomu namreč omogoča, da kot živa bitja obstajamo.

Če nosi Ljubljana v grbu znamenje zmaja najverjetneje pomeni, da stoji na kraju, bogatem s kvalitetami zavesti značilnimi za prasile stvarstva. Grb celo določa, kje lahko iščemo stika s temi dragocenimi vrednotami. Zmaj je namreč postavljen na vrh grajskega stolpa , stolp pa stoji na zaobljeni troglavi gori. Takšna je dejansko gora, na kateri stoji ljubljanski grad. Ima tri enakovredne vrhove, imenovane Orlov vrh, Šance in Grajski vrh.

Na tak način nas ljubljanski grb poučuje o naravi zmajev. Orlov vrh je povezan s takim vidikom zmaja, ki omogoča preobrazbo zavesti v materialne oblike in v obratni smeri dekompozicijo snovnih struktur. Življenje izginja z ravni utelešenega sveta in se ponovno pojavlja.

Plečnikove Šance bi bile simbol medsebojnega prepletanja vesoljskega in zemeljskega zmaja, če na sebi nebi nosile strašne navpične sulice, kakršno v krščanski mitologiji uporablja Sveti Jurij, ko prebada zmaja. Namesto prizorišča interakcije med prasilami Zemlje in vesolja, so Šance postale žrtev negativnega vzorca »ubijalca zmajev«. Ta nesrečni vzorec si je izmislila patriarhalna kultura zadnjih tisočletij, da bi zatrla prvinsko moč Gaje in njenih strašnih ustvarjalnih angelov, imenovanih »zmaji«. Vzorec Ubijalca zmajev je omogočil razmah človekove samostojnosti v odnosu do Zemlje, hkrati pa tudi njeno nebrzdano izkoriščanje in slabljenje njenih ekosistemov. Še nevarnejši je postal, ko se je preoblikoval v atomsko tehnologijo, s katero skuša človek za sebične namene izkoriščati neznansko moč zmajev. Razbitje atoma je enako Jurijevemu vbodu z sulico – vzorec katerega bo treba še preobraziti, da bodo Šance lahko osvobojene strupene antene.

Ko govorim o tretjem vrhu Grajskega hriba mislim na območje gradu. Najbolje se da tretji vidik ljubljanskega zmaja občutiti v senci griča, v katerega se je zarezal spomenik kmečkim puntom. Grad je s svojo gospodovalno srednjeveško držo in s kapelo posvečeno ubijalcu zmajev uničil ljubljanskemu zmaju obraz. Kljub temu se da razločiti posebno vsebino prednjega od treh grajskih vrhov. Vzdržuje stik z Gajo, božanskim jedrom Zemlje. V jedru je izvir njenih prvobitnih sil, tu na Grajskem hribu pa je kraj, ki potrjuje njihovo navzočnost znotraj tkanine utelešenega življenja, znotraj vsakega atoma in vsakega bitja. Kako veličasten zatrt kraj! Zmaj se mi tu pokaže zvezan z železnimi verigami in v naporu raztrgati jih in poskrbeti, da življenje pod pritiskom tujosti ne izdahne.

V ljubljanski pokrajini se da kreativno napetost Grajskega hriba kot zmajeve gore doživeti v obliki soočenja med hrbtom Golovca in masivom Rožnika. Grajski hrib stoji kot gigantski megalit sredi med obema. Izvor njegove moči in lepote je treba iskati za njegovim hrbtom (za hrbtom Ljubljanskega zmaja) v nesrečnem kraju, nekdanji mučilnici in starodavnem svetišču posvečenem Gaji, pri Svetem Urhu v ozadju Golovca.

Če se postavimo tja, odločni v svoji želji, da spoznamo razsežnosti Ljubljanskega zmaja, se izkaže, da Grajski hrib ni njegov edini fokus. Simetrično se na vsaki strani Grajskega hriba oglasita barjanski in savski zmaj. Prevedeno iz mitskega jezika imamo v obeh primerih opraviti s prvinskimi silami vodnega elementa. Eden od obeh vodnih zmajev je povezan z gigantskim kotlom, v katerem pod površino Barja leži Ljubljansko jezero, drugi pa s podobno globoko podzemno votlino napolnjeno s podtalnico Save.

Savski zmaj ima svoje žarišče ob bregu »stare Save« (pratoka Save) v Stožicah. Ohranjena je ena sama točka njegovega stika z ljubljanskim prostorom, in sicer za prezbiterijem farne cerkve v Stožicah, postavljene prav na rob nekdanjega brega. Domnevam, da so tam stare kulture vzdrževale svetišče stika s prasilami reke. Davna ljudstva, prebivajoča na tleh današnje Slovenije, so se pač zavedala, da je živ stik s prasilami vode odločilen za ohranjanje življenja na Zemlji. Po drugi strani so vilinska bitja Save prihajala sem, da so informacijo Ljubljanskega zmaja vedno znova ponesla v zaledje Triglava, od koder se po slovenskem prostoru širi duh njegove identitete – mislim na »duha« v pomenu »dišati po edinstvenosti tega prostora«.
Težave Stožic kot kraja so-odločilnega za zdravje ljubljanskega prostora se začnejo z izgradnjo tamkajšnjega športnega in trgovskega kompleksa. Ogromna zgradba, ki deloma obstaja kot odlična arhitektura in deloma kot širna ruševina, deluje kot zamašek, prekinjajoč pretok informacij med Stožicami in Grajskim hribom. Simbolično rečeno je ognjena moč Ljubljanskega zmaja, čepečega v trebuhu Grajskega hriba, zgubila stik s svojim vodnim polom. Slednji bi moral skrbeti za ravnotežje med navdihujočim vidikom ognja in ustvarjalno kvaliteto vode.

Na srečo je Jože Plečnik na drugem robu Ljubljane, v Črni vasi, sredi Barja, postavil nenavadno cerkev Svetega Mihaela. Pri tem je treba jasno povedati, da je enačenje angela Mihaela z vzorcem Ubijalca zmaja zmotno in zavajajoče. Visoki angel Mihael je angel ravnotežja, pojavljajoč se v krščanski ikonografiji s tehtnico v roki. Zato je Plečnik pri opremi cerkve v sredino prostora obesil zlato tehtnico, na katero je položil angelski meč tako, da sta obe skodelici tehtnice poravnani med sabo v znamenju popolnega ravnotežja med zmajevimi silami Zemlje in silami nebesnega Božanstva. Obojne so enako pomembne za življenje.
Če ste kdaj videli srednjeveško upodobitev, kjer se zdi, da Mihael zabada zmaja, poglejte natančneje. Videli boste, da s svojim angelskim žezlom v resnici vzdržuje življenju potrebno povezavo med močjo prvobitnih življenjskih sil, označenih z zmajevim žrelom, in voljo do vzdrževanja občutljivega življenjskega tkiva, ki se razpreda po površini našega domačega planeta. To je tista zaveza Božanstvu, ki jo je človek nesramno prestopil, ko je razglasil za veljavnega vzorec Ubijalca zmajev in ga nazadnje udejanil s prakso cepljenja atomov in iz nje izvirajoče nevarnosti za sam obstoj življenja na Zemlji.

Želim si, da bi vsak pogled na ljubljanski grb v človeku sprožil občutek hvaležnosti do Gaje in njenih kreativnih angelov, imenovanih »zmaji«. Srečni smo, da imamo v prestolnici tako izjemna žarišča prasil Zemlje in nebesa – a kaj ko jih zametujemo ali celo na podzavesten način zatiramo s svojim strahom pred močjo in lepoto bivanja.

NUNSKI VRT

S šolo smo nekega davnega dne obiskali Ljubljano. Spominjam se neskončno dolgega, pet metrov visokega zidu, vzdolž katerega smo hodili proti Narodnemu muzeju. Danes vem ,da je bil za zidom varno shranjen »Nunski vrt«. Obsegal je praktično vse območje, kjer se je pred pol stoletja naselilo politično, gospodarsko in kulturno jedro kasnejše neodvisne Slovenije. Mislim na stolpnico Ljubljanske banke, na spomenik Revoluciji, potrošniški center, zbran okrog Maxi marketa, Kulturni center Cankarjev dom, podzemno parkirišče… Sem spadata tudi zgradba Parlamenta in Predsedniška palača, postavljeni na obrobju vrta. Nekaj stoletij varovani vrt vilinske narave se je čez noč spremenil v logično organizirano arhitektonsko strašilo.

Tragično preobrazbo, ki se je zgodila sredi Ljubljane, bi lahko pripisali običajnim postopkom pri urbanizaciji mest, če geomantično tolmačenje mestnega prostora nebi Nunskemu vrtu pripisalo izjemnega pomena. Nanj me je opozorila skupina mogočnih lip tik za Spomenikom revolucije, ki so nekdaj stale v kotu vrta. Oblikovalci so jih hoteli estetsko prilagoditi spomeniku, pa so vsako posebej obdali z dva metra visokim betonskim korzetom in jih milostno pustili tam kot zeleno ozadje spomeniku, z dober meter visoko zasutim koreninskim vencem. Pa je osrednja lipa uspela dvigniti korenine tako visoko »v zrak«, da so pogledale na dan skozi špranje med granitnimi kockami – brez da bi eno samo kocko premaknile z mesta.

Sledil sem temu kriku, zavedajoč se, da ni navaden protest. Nunski vrt hoče živeti, ne glede na okoliščine, v katerih se je znašel.
V članku o Ljubljanskem zmaju sem načel zgodbo o slovenski prestolnici kot vozlišču »zmajevih sil«. Pripovedoval sem, da »zmaji«, prevedeni iz mitskega jezika, utelešajo prasile Zemlje, v razumskem jeziku imenovane »atomska energija«. Nunski vrt zahteva, da zgodbo dopolnim, ker se tam, izrinjena iz zavesti, nahaja stična točka med zmaji Štirih elementov.

Tri med njimi sem v tistem članku že omenjal, četrtega sem prezrl. Zmaj utelešen v Grajskem hribu predstavlja prasile elementa Ognja. Grajski hrib stoji, pokončen kot megalit, med obema tokovoma Ljubljanice. Njemu nasproti leži širok in nizek, krastači podoben hrib Rožnik, utelešenje zemeljskega zmaja. Ognjeni zmaj Grajskega hriba in zmaj Rožnik se gledata naravnost iz oči v oči preko Nunskega vrta. Drugo stranico križišča prasil Zemlje, centriranega v Nunskem vrtu, označujeta vodni zmaj Save na eni strani in zračni zmaj Barja na drugi.

Pravzaprav je bila intuicija, sem postaviti državotvorni okraj Slovenije, točna. Nunski vrt bi državi zagotovil neomajno moč rasti in obilja – če postavitev nebi bila narejena na tak način, da žaga vejo, na kateri sedi.

Nikakor pa misliti, da je tam karkoli izgubljenega! Nevidni varuhi Nunskega vrta so našli način, kako njegove izjemne potenciale ohranjati pri življenju. Način me spominja na Semiramidine viseče vrtove, ki so veljali za eno od sedmerih čudes antičnega sveta. Opirajoč se na ohranjene točke na obrobju nekdanjega vrta, vzdržujejo »vrt« navzoč na mostovih razpetih med njimi. Naj nekatere od teh točk naštejem, da jih boste ob priliki lahko podprli pri njihovem nesebičnem naporu, ohraniti srce Slovenije delujoče.

Naj začnem pri skupini starih dreves ob Grobnici herojev. Tod obstaja kraj stika s predniki in zanamci na različnih ravneh obstoja. Namen takšnih krajev je, omogočiti sodelovanje med družbo živih in skupnostjo umrlih. Obema stranema je namenjena skrb za ohranjanje in razvoj življenja na Zemlji, čeprav smo živi skoraj pozabili na zavezo. Sodobni razumski človek je žal izgubil jezik, potreben za dialog med obema polovicama človeštva.

Temu kraju nasproti leži mali park pred vhodom v Cankarjev dom. Kraj najbolje označuje gigantska platana, starka porasla z neštetimi dojkami kot znamenita Diana iz Efeza. Če zakoračite na travnik za njo, se boste znašli na območju elementarnega srca Zemlje. Tako imenujemo kraje, kjer pride do izraza srčno jedro Gaje. V obliki holografskih delcev (fraktalov) utripa srce Zemlje na površini planeta na izbranih mestih, kakršen je ta na obrobju Nunskega vrta. Skozi fraktale Zemljinega srca se izraža zavestna skrb Matere življenja, ki ne dovoli, da se nit življenja, povezujoč nas vsa bitja Zemlje, kje pretrga, kar bi nas pahnilo v brezno brezupa. Svetloba tega kraja je čudovita.

Na sredi med tema dvema žariščema se nahaja ostanek Nunskega vrta v obliki omenjenih zatrtih lip na eni strani in skupine nizkih gabrov na drugi. Med obema skupinama je razpet svet elementarnih bitij pripadajočih elementom Zraka in Zemlje, ki so nekdaj oživljala Nunski vrt. V njih živi spomin rastlinskih bitij, ki znajo na površini Zemlje vzdrževati tkivo življenja živo.

Na zahodnem delu nekdanjega vrta se je ugnezdil demonski vidik prostora. V njem odsevajo vse brezobzirne »prekucije«, ki jih je tu počela s krajem neuglašena pamet. Ne misliti, da kraju tuje ali razglašene strukture ne poznajo duhovne pojavnosti! Pri liku demona danega prostora se da prepoznati nekatere značilnosti svojemu bistvu odtujenega človeka, saj se ta zrcali v načinu, kako je bil preoblikovan in kako je danes uporabljan Nunski vrt. Naj omenim le tisto najbolj zaskrbljujočo. Mislim na tanko, stekleni plošči podobno plast niča, ki človeka prereže na območju med sončnim pletežem in konico grodnice. Razpolovljeni človek ni niti ozemljen, niti ni resnično povezan z duhovnim svetom. Rez pa je tako tenak, da se ga praviloma ne da niti opaziti.
Seveda ni misliti, da bi se dalo »rajski vrt« ponovno vzpostaviti na način, kot je nekdaj obstajal, ko je bil še popolno ogledalo Gajine ustvarjalne roke. Spoznanje o večdimenzionalnosti prostora pa omogoča omenjeno rešitev po načelu Semiramidinih vrtov. Vendar, da bi lahko razpeli imaginarne mostove, na katerih bi se eterični Nunski vrt lahko spet utrdil, potrebujemo še točko na vzhodni strani vrta. Slednja res obstaja ob južni steni Nunskega samostana, kjer je ostala živa skupina visokih lip. Tu dojemam nenavadno visoko zveneče tone, domnevni stik z angelskim svetom in svetovi duše. Pojdite sami občutit!
Potem, ko se imaginarni mostovi usločijo v prostoru, tako v smeri navzgor, kot tudi pod zemljo, se nad državotvornim okrajem, kot sinom Nunskega vrta, pojavi fino stkana svetlobna krogla. Mislim, da uteleša zametek srca Slovenije – slednje je trenutno umaknjeno v samoto notranjskih gozdov.

Uničeni in ponovno oživljeni Nunski vrt bi lahko predstavljal temelj celovite zelene Slovenije, saj ni slučajno, da je znotraj njegove noosfere nastal državotvorni okraj domače dežele. Vendar ni pričakovati čudežnega konca krize, dokler ne bomo sposobni Nunskega vrta in njegovih zgoraj naštetih kvalitet povezati z državotvornimi funkcijami, ki so se medtem na njem naselile. Obeh sprtih polov pa ne moremo povezati med sabo, dokler spoja ne uresničimo, vsak izmed nas, v svojem lastnem notranjem Nunskem vrtu, ki smo ga od Gaje dobili v dar ob našem utelešenju.