Pri celovitem pogledu na Zemljo in njene pokrajine vlada »demokratičen« red. Noben košček Zemlje ni bolj pomemben od drugega. Zanimanja je vreden vsak posamezen kraj, pa tudi večjih enot ne gre spregledati, kot so kontinenti, oceani ali dežele. Če govorimo o Sloveniji kot geomantični enoti seveda ne mislimo na deželo določeno z državno mejo. V mislih imamo zaokrožen organizem sestavljen iz različnih pokrajin in krajev, ki ga dandanes doživljamo kot prostor našega skupnega doma, kot slovenski prostor.
Tako obširna celota ima nedvomno več možnih vrat, skozi katera jo lahko obiščemo. Naj začnem pri mediteranskih vratih. Podobna so širnemu loku, ki se razteza od mandorle Piranskega zaliva – o njej smo govorili v prejšnji številki Aure – do Kanala ob Soči. Pri tem je očitno, da ne gre le za obalo Tržaškega zaliva, temveč tudi za rob preostale Primorske, deloma ležeče onstran italijansko-slovenske meje. Vpliv Sredozemlja se namreč širi tudi v notranjost Slovenije in z njim tudi vinogradniško območje, ki sega do Kanala ob Soči.
Kanal ob Soči je dejansko »kanal«: ozek, visok in kratek kanjon, nekakšen prag, čez katerega se je prebila Soča. Danes je kot posledica jezu v Plavah do polovice zalit z vodo, da komaj še diha.
Na vsaki strani vhoda v kanjon Kanala je postavljen mogočen megalit. Velikanska kamna lahko enačimo z varuhoma praga. Blok na levem bregu je postavljen tik ob vodi v obliki dolmena. Tisti na nasprotni strani pa ima obliko velikanskega fižolovega zrna in je vložen v skalno steno kanjona, tako da se ga komaj opazi. Prvi uteleša moško (jang) drugi pa žensko naravo (jin).
V kanjonu, ki ga megalita varujeta, se duh Sredozemskega morja, ki pripleza od morja sem vzdolž Soče, dotakne duha Julijskih Alp, ki se spusti po reki navzdol. V kanalu Kanala pride do sakralne poroke, oziroma do sinteze dveh različnih obrazov evropske celine, do sinteze, odločilne za oblikovanje večrazsežnostne narave slovenskega prostora. Na ta način je slovenska bit udeležena v maternici Mediterana, prostoru rojevanja različnih kultur zahodnega sveta, ima pa svoj delež tudi pri zmajevem hrbtu Evrope, katerega del so tudi Alpe. Ta se razteza od Atlantskega oceana, čez Pireneje, nadalje po dnu Sredozemlja, dokler se spet ne pojavi na celini v obliki Alp, nadaljujoč se s Karpati in Rodopi do »trtice« na kateri stoji Carigrad. Zmajev hrbet Evrope poteka vzdolž razpoke med celinskimi ploščami. Je nekakšna razpoka v planetarnem telesu, skozi katero pritekajo na površje prasile Zemlje, te pa so temelj življenjskim procesom potekajočim na Zemljinem površju.
Slovenski delež pri zmajevem hrbtu Evrope, in z njim druga vrata v slovenski prostor, simbolizira Triglav skupaj z dolinami v svojem zaledju. Slovenski državni grb se nanaša na ta vrata in nam daje vedeti, da skozi njih kot skozi medrazsežnostni portal vstopajo v slovenski prostor kozmične ideje in pravzorci, ki predstavljajo temelj razvoja življenja na Zemlji in njenih civilizacij. Pravzorci bivanja so na grbu označeni s trikotnikom zvezd nad vrhom Triglava. Ta sveta gora predstavlja skupaj s pokrajinami Bohinja, Ajdovskega Gradca in Bleda, vrata, skozi katera se prvinske ideje (pravzorci) lahko spustijo na Zemljo.
Vendar pravzorci bivanja nebi našli možnosti utelešenja v življenju dežele in njenih prebivalcev, če nebi zdrsnili skozi lok vodne membrane, ki je napeta nižje spodaj vzdolž toka Save. Napeta je čez Sorško polje med Kamnikom in Škofjo loko. O njej je bilo že govora v spisu o Škofji Loki in Crngrobu.
Fini delci vodne membrane so sposobni prevesti ideje v obliko, točneje v vzorce, ki božanskim idejam omogočajo stopiti na pot postopnega utelešenja. Voda je namreč tisti element, ki zna odtisu pravzorcev bivanja dati prvo telo v obliki zapisa v vodnih kristalih. Fotografije zapisa informacije v vodnih kristalih so že pred leti obkrožile svet.
O Savi kot vodni hrbtenici Slovenije je bilo že govora v enem prejšnjih člankov. Tej temi se ni potrebno ponovno posvečati. Pač pa je zanimiv in edinstven sistem ozemljitve, ki se v prostoru zahodnega dela Slovenije odvija skoraj vzporedno s tokom Save. Predstavljajte si, da se deva Slovenije postavi pokonci. Odtis vsakega od njenih stopal je dolg približno sto kilometrov in ustrezno temu širok. Odtisa obeh stopal najdemo v dveh najbolj prvinskih slovenskih pokrajinah, pač najbolj primernih za dobro ozemljitev. Severno stopalo je identično z hrbtom Karavank od Kranjske gore proti jugovzhodu, se razširi v obliki Savinjskih Alp in se s petimi prsti izteče v Šaleški dolini med Ravnami in Velenjem.
Južno stopalo ima izrazito peto v obliki Banjške planote nad Sočo, nato pa se stopalo razvije vzdolž gozdnatega pasu Slovenije čez Trnovsko planoto, Hrušico in Kočevske gozdove. V obliki peterih prstov se južno stopalo Slovenije izteče v dolini reke Kolpe med Osilnico in Belo Krajino. Južno stopalo je pomaknjeno nekoliko naprej, severno nekoliko zaostaja za njim, kar ustreza naravni drži telesa. Težišče telesa Slovenije pa je, glede na lego obeh stopal, osredinjeno v Ljubljani. Na ta način je glavnemu mestu zagotovljena idealna lokacija. Če nadaljujemo primerjavo s človeškim telesom, je slednja v resonanci s srcem Gaje. Takšna točka se pri človeškem telesu nahaja med obema stopaloma in je odgovorna za centriranje ozemljitve.
Da nebi dajali prednosti zahodnemu delu domače dežele, se je potrebno Sloveniji približati tudi z vzhoda. Vrata se pri tem nahajajo na špici »trtice« imenovane Muriša. Gre za podolžno, v sotočju Mure in Ledave iztekajočo se pokrajino jugovzhodno od Lendave. Primerno temu, da se zdaj nahajamo na drugem koncu Slovenije, portal nima obliko širokega loka kot v Primorju, temveč se pojavlja kot ena sama točka. Točneje rečeno imajo vrata tukaj obliko črke »X«. Energija pretoka se na križišču zasuka v svoj nasprotni pol. Namesto široko odprtih vrat, se v tem primeru znajdemo pred vrati preobrazbe, kjer se je treba preleviti iz ene razsežnosti prostora v drugo.
Za razliko od primorskih, lendavska vrata pač ne vodijo v živo, temveč v »mrtvo« morje. Nekdanje Panonsko morje je zasul pesek, nastal iz razkroja nekdanjega do osem tisoč metrov visokega gorovja, ki je v davnini stalo na tako imenovani češki granitni plošči. Čeprav je morje potonilo v množici peska, je za njim ostalo širno vodno-energijsko polje. Portal pri Lendavi po eni strani prevaja ženske kvalitete tega vodnega polja v prostor Slovenije, v nasprotni smeri pa slovenskemu prostoru omogoča dostop v onostranstvo. Omogoča preobrazbo, ki vodi od utelešenih oblik »nazaj« v svet prvinskih idej in vzorcev večnosti. V tem smislu so vrata pri Lendavi po svoji vsebini nasprotni pol triglavskemu portalu. Oba dva zaokrožata slovenski prostor tako, da konec stakneta z začetkom.
RISBA
Deva Slovenije in sistem njene ozemljitve
